Dušanov tedenski meni: Dežela, ki je želela postati druga Švica. A je postala druga Madžarska.

Dober večer, drage bralke in dragi bralci. Teden je naokrog, spet je četrtek in spet je čas, da se v svojem tradicionalnem tedenskem meniju lotim najbolj zanimivih dogodkov preteklega tedna. No, resnici na ljubo, se bom spet fokusiral na en sam dogodek, ki sem ga doživel precej osebno in čustveno. Zato bo tudi tale današnja kolumna malce bolj osebna in čustvena, kot bi morda po nekih novinarskih standardih “smela biti”.

Pisalo se je leto 1999. Bilo je to leto, ko je umrl Wilt Chamberlain, za moje pojme najboljši košarkar, ki je kadarkoli stopil na košarkarska igrišča. Upam si trditi, da je bil v določenih aspektih celo boljši, kot veliki Michael Jordan. Če boste šli gledat njegovo osupljivo statistiko in vse njegove rekorde, ki jih je podrl, vam ne bo nič jasno. Verjemite, tudi meni ni bilo. Bilo je to tudi leto, ko je Kolumbijo prizadel strahovit potres, v katerem je umrlo več kot 1000 ljudi. Tega leta je Vladimir Putin postal predsednik Rusije (po odstopu Jelcina), zveza Nato pa je začela z bombardiranjem Srbije. In bilo je to tudi leto, ko sem se jaz kot 15 letni mulc vpisal na ljubljansko srednjo šolo za gostinstvo in turizem, smer turistični tehnik.

Najprej sem se poigraval z mislijo, da bi se vpisal na gimnazijo. A je dejstvo, da kot gimnazijski maturant sicer imaš kup splošnega teoretičnega znanja, a nobenega uporabnega poklica, pripomoglo k temu, da sem se znašel med fanti in dekleti, ki so bili bodoči cvet slovenskega turizma, ki je bil takrat izredno obetavna in hitro rastoča gospodarska panoga. Bil sem blažen med ženami. Imel sem kar 25 sošolk in le 5 sošolcev. Takšno je bilo razmerje. Ta šola mi je dala v prvi vrsti zelo dobro znanje tujih jezikov. V učnem programu smo imeli kar tri (angleščina, nemščina, italijanščina). Dala mi je tudi upanje, da bom po tistem, ko maturiram postal turistični vodič, ki bo vodil čedne slovenske maturantke na izlete v Grčijo, a je bil stik z realnostjo boleč. Kot turistični tehnik se lahko zaposliš le kot receptor v hotelu ali za šalterjem v turistični agenciji. In dala mi je obvezno delovno prakso. Vsako leto v drugem hotelu. Prvo leto sem delal na recepciji hotela Slon, ki so ga “okupirale” brhke Švedinje. Drugo leto sem se kot receptor, vajenec, če temu tako rečem, ubadal z ameriškimi poslovneži v Grand hotelu Union, tretje leto sem v hotelu Lev več delovnih ur oddelal v casinoju, kot sami recepciji. Četrto leto pa sem prakso opravljal na TZS (Turistična zveza Slovenije). Čisti dolgčas, ker sovražim birokracijo in sedenje za računalnikom polnih osem ur. Po zaslugi tega posla, sem se naučil spoštljivega odnosa do ljudi. Kulturne komunikacije. Tega, da mora biti kravata vedno ravno prav zategnjena, srajca zlikana, kot se zagre, obraz sveže obrit, čevlji čisti. Iz spoštovanja do sebe, svojih nadrejenih in seveda gostov.

Zdaj pa se iz neke preteklosti, polne lepih spominov vrnimo v sedanjost.

Piše se leto 2022. Prvi teden v februarju je. Pijem kavo in berem novico o tem, da Madžari prevzemajo oziroma kupujejo elitne slovenske hotele, na izjemnih lokacijah. Za drobiž. Priznam, kar presekalo me je. Začutil sem fizično bolečino v prsih.

Madžarski delni prevzem skupine Sava, vreden 400 milijonov evrov, je seveda le še eden v seriji madžarskih apetitov v deželi podalpski. Naši vzhodni sosedje, so namreč že predtem postali pomembni igralci na slovenskem bančnem trgu, kupili kar nekaj slovenskih medijev, med drugim tudi Planet tv in Nova tv, pokazali pa so tudi izjemno zanimanje za vse, kar se dogaja v Luki Koper, našem največjem in obenem edinem pristanišču. Če bo šlo tako naprej, bo kmalu prišel dan, ko bomo Madžarom lahko prodali tudi slovensko himno in slovensko zastavo. Po Hofer ceni.

Vrnimo se zdaj k tej, zame izjemno boleči zgodbi. Ameriški sklad York, bo torej Madžarom prodal 43% delež delnic Save. S tem pa bi se Madžarom na široko odprla vrata do hotelov v Radencih, Moravskih toplicah, na Bledu, Ptuju in na Obali (Portorož). V tej zgodbi se sumljivo pogosto pojavlja Istvan Tiborcz, madžarski poslovnež, ki ima izjemen vpliv, čeprav šteje le 34 let. Eden od glavnih razlogov, da je ta možakar, ki je bil še nedolgo nazaj v madžarskih poslovnih krogih precej neznano ime, postal tako vpliven v tako kratkem času, je zagotovo tudi dejstvo, da se je poročil z Rahel Orban. Rahel je najstarejša hči Viktorja Orbana. Diplomiranega pravnika in nekoč uspešnega nogometaša, ki že vrsto let suvereno zaseda položaj predsednika madžarske vlade.

Kdor verjame, da gre v tej zgodbi zato, da bi Madžari radi pospešili razvoj slovenskega turizma, ki je bil pred pojavom koronavirusa udarna igla našega gospodarstva, se bridko moti. Madžarom gre zato, da bodo hotele poceni kupili in jih čez čas, ko se situacija izboljša, drago prodali. Tako pač to gre. Tudi v turizmu.

Pa, da ne bo kdo mislil, da za to kar se dogaja, krivim le Janševo vlado. Daleč od tega. Razprodaje naše nacionalne srebrnine in našega premoženja, so se seveda začele že dosti prej. Da je Slovenija danes v takšni poziciji, v kakršni je, je zasluga vseh slovenskih vlad v zadnjih tridesetih letih. Levih, desnih, sredinskih in mavričnih.

Saj vse lepo in prav. Recimo. Čeprav vemo, da ni.

Ampak prosim. Lepo prosim, naj mi prihodnje leto, ko bomo 25. junija spet praznovali dan “samostojnosti”, niti eden od naših politikov ne pametuje o samostojnosti. Iz preprostega razloga. Od slovenske samostojnosti je ostalo toliko, kot od mojih sanj, da bom nekoč turistični vodič, ki bo čedne slovenske maturantke vozil v Grčijo na izlete.

Bore malo, torej.

Dušan Jambrošič

Kolumna avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.