Država namrščenih obrazov #Ajdapiše

Če odprem Instagram, me preplavijo slike nasmejanih obrazov. Tako objave kot storiji so vir veselja, sreče in navdušenja. V teh dneh si lahko ogledujemo slike morja in drugih krajev »zasluženega« dopustovanja. Uživajo samski, poročeni in tistimi z družinami – doma in v tujini. So slike ljudi, ki veselo berejo, ki pijejo v družbi, igrajo z otroki in nasploh veselijo. Ali je to veselje čutiti tudi v realnem, torej ne digitalnem svetu, ko se recimo sprehodiš po Domžalah?

Pred leti je domžalska pisateljica Nina Mav Hrovat napisala pravljico Hrošček Simon širi zadovoljstvo, ki jo v naši občini tudi dobijo vsi prvošolčki za prvi šolski dan. V pravljici je opisano, kako hrošček Simon, domžalska maskota, opazuje ljudi v Domžalah, na sprehodu ob Kamniški Bistrici, kako so vsi mrki. S pesmijo in plesom potem razširi zadovoljstvo in smeh. To je pravljica, toda ko sem se sprehajala po Domžalah, sem razmišljala, mar je res? Smo res zamorjeni? Večkrat berem potopise Slovencev, ki pravijo, da veliko več srečnih obrazov, nasmejanih in sproščenih vidijo v revnih državah Afrike, več veselja in plesa v revnih državah Južne Amerike. In postavim si vprašanje: kaj delamo narobe? Imamo še vedno premalo, da bi bili srečni?

Golob je obljubil čase plesanja. Pa je življenje res samo ples? Kajti žalost je nasprotje sreče in navsezadnje je logično, da ne moremo biti ves čas popolnoma vzhičeni, ekstremno srečni. Toda, kje se skriva tista »zlata sredina«. Mar ni tako, da bi morali biti večino časa pa nekje vmes, torej preprosto zadovoljni s stanjem, ki je. Ne namrščeni, ne ekstremno srečni, temveč preprosto mirni. Umirjeni. Sproščeni. Je to mogoče?

Z avtom, ki ste ga kupili na kredit, vsak dan zapuščate svoje prijetno domovanje, ki ste ga kupili na kredit, zato da se odpravite v službo, kjer delate, da poplačate kredit. Logično? Normalno, bi temu rekli. Ker večina živi tako. Delamo, garamo, da imamo. Se zavedamo tega? Da ne delamo, ker delamo – temveč delamo z namenom služiti denar. Čeprav to nova generacija mladih spreminja in v službah išče poslanstvo ter služba ni več tako ločena od privatnega življenja. Je to rešitev ali vse večja obremenjenost?

Morda smo zapadli v potrošniško kapitalistično logiko, da življenje mora biti užitek in smo nesrečni, ker ni ves čas tako. Pa saj je logično, da ne more biti. Iz užitkov se ne učimo in ne rastemo. Življenje mora biti paleta čustev in različnih izkustev. Smisel življenja ni užitek, temveč je ustvarjanje. Pa nam ta svet, ta sistem omogoča ustvarjanje ali nas omejuje?

Skupnosti so nastale ravno zato, da omogočajo posamezniku živeti. Politični sistemi so nastali, da posamezniku omogočijo svobodo. Omejevanje naše svobode s strani avtoritete nad nami, »meja moje svobode je v stiku z mejo svobode drugega«, se je zgodila z namenom ustvarjanja naše svobode – omogočanja naše svobode! Kje smo torej zašli s poti? Vse več imamo, pa ne moremo trditi, da smo vse bolj zadovoljni, sproščeni, varni in mirni. Ravno nasprotno, vse več je depresije, izgorelosti, pa tudi še vedno veliko samomorov. Pri slednjem sem zelo stoična in sem vedno verjela, da je samomor pravica posameznika, saj je življenje zgolj njegovo. Vprašanje je, kaj posameznika vodi v to in zakaj smo vse bolj psihično obremenjena družba? Zakaj vse več otrok potrebuje pomoč psihologov? Smo postali zgolj bolj napredni in vse bolj prepoznavamo te naše težave – včasih so pač »stisnili zobe in potrpeli«? Ali nam je pač v tem vidiku res vse slabše? Morda v fizičnem smislu imamo veliko več, imamo pa veliko manj tistega, kar je ključnega za človeka, ki ni mrščečega obraza – sproščenost in mir. Dovolj spanja. Čas, da pojemo kosilo ali večerjo v družbi najdražjih. Vse bolj hitimo, ker želimo vse več doživeti, in to privede v to, da smo kronično nezadovoljni. Hitimo, ker mislimo, da bomo naredili več in bomo srečnejši, pa nas ravno hitrost ubija?

Skok v smetano je knjiga o slovenskem izumitelju Petru Florjančiču, ki je patentiral kar nekaj izumov, ki jih danes uporablja cel svet (okvirčki za diapozitive, plastična zadrga, pršilec na steklenički za parfum, ročne statve, vžigalnik s prižiganjem ob strani, zapiralni sistem pri stroju za brizganje plastike, smučarski tobogan …; leta 1957 je izumil, ne pa tudi izpopolnil avtomobilsko zračno blazino), slovenski javnosti pa je sicer zelo neznan (posledica prejšnjega režima). Njegov življenjski stil lahko opišemo z eno besedo: lahkotnost. Lahkotnost razmišljanja in bivanja. Ko mu nekaj ni šlo, je pustil in šel naprej. Ni se obremenjeval. Če gledamo njegovo življenjsko pot, deluje, kot da je vedno v pravem času spoznal prave ljudi in preprosto uspeval. Užival življenje sproščeno, lahkotno. Poznam kar nekaj uspešnih ljudi, ki so točno taki – lahkotni in uspeva jim. Poznam pa nekaj ljudi, ki živijo v težkih razmerah in jim preprosto ne gre. Peter Florjančič je izhajal iz premožne družine in vprašala sem se, če je to razlog za lahkotnost. Ali lahkotnost prinese uspeh, ali pa uspeh (oziroma pogoji, ki ne zahtevajo bitke za preživetje) ustvarjajo lahkotnost, ki pa potem prinese uspeh, slej kot prej.

Morda pa je razlog naše mrkosti ravno digitalni svet, kajti nikoli prej v zgodovini se nismo tolikokrat dnevno lahko primerjali z drugimi ljudmi, ki jih v večini sploh ne poznamo. Tolikokrat dnevno videli, česa vsega nimamo in kje vse nismo. Ter tolikokrat dnevno spregledali, česa pa v teh objavah in storijih ni, pa mi imamo. In ne opazimo.

Ajda Vodlan (Ajda piše)

Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.

Ajda piše tudi svoj tedenski novičnik (newsletter), na katerega se lahko naročite. Tako boste lahko na svoj e-mail vsak teden prejeli njeno kolumno, objavljeno na našem portalu in druge zapise, ki jih objavlja, hkrati pa boste lahko prebrali tudi bolj intimen zapis, ki ni objavljen nikjer drugje. Na njen tedenski novičnik se lahko prijavite tukaj.