Domžalski vlak drvi #Ajdapiše
Naj bo to kolumna o prehitrem življenju in pa tudi o domžalskem vlaku.
Ste vedeli, da je bila proga Kamnik Graben – Ljubljana zgrajena med leti 1889 in 1891 ter je nastala predvsem na pobudo podjetnikov in sprva niti ni bila v celoti last države? Ste vedeli, da je bila leta 1968 ukinjena za celo desetletje? Da se je skoraj zgodilo, da so tire pobrali v času mirovanja? Domžale brez železnice ne bi bile to, kar so danes. Mengeš je primer mesta, ki je včasih cvetel, pa ga je nato železnica zaobšla in je izgubil svoj pomen. Z vlakom sem se vozila štiri leta v gimnazijo, danes pa ga sicer ne uporabljam velikokrat in bi si želela, da ga večkrat. Vlak je namreč sproščena oblika prevoza, veliko bolj kot avtomobil ali avtobus. Je prijeten in da ti čas za premislek. Čas, ki je v tem svetu vse bolj redkost.
Na vlak sem se usedla na Rodici in se nato zapeljala proti Domžalam ter spremljala obnovo železniške postaje. Da je bila izguba parkirišč velik udarec za lokalne trgovce, sem pisala prejšnji teden. Naj pa ta teden poudarim, da sem vesela prenove, saj si Domžale zaslužijo veliko lepšo železniško postajo, kot smo jo imeli. Navsezadnje pa je bil skrajni čas, da otroci dobijo varen prehod do osnovne šole. Nato vlak pospeši proti Trzinu, mimo Črnuč in v center Ljubljane.
Vsak potnik zase je bil na svojem telefonu, le ena gospa je brala knjigo. Ko sem živela v Parizu, je večina imela s seboj knjige na metroju. Morda je danes to drugače, saj takrat pametni telefoni še niso bili tako zelo moderni.
Le redkokdo pa je zgolj strmel skozi okno. In pomislila sem – danes je to luksuz! Delati nič. Pa ne zato, ker si len. Ampak ker smo tako prisiljeni v to konstantno produktivnost in razvoj, da preprosto pozabljamo na osnovne stvari. Naši možgani včasih potrebujejo pavzo. In ne pavzo v smislu gledanja filmov, branja knjig, pogovora … temveč v smislu gole tišine v glavi. Takrat ko misli tavajo sem in tja. Ko ne veš točno, kaj razmišljaš. Vse in nič hkrati.
Zavedamo se: danes je svet hitrejši kot je bil. In postaja vse hitrejši. Vlak na tej poti bi šel lahko hitreje, kajti vlak ima to sposobnost. Toda niso niti kriva postajališča, da ne gre hitreje. Krivi so tudi tiri, ki to ne zmorejo. Infrastruktura, ki ne dohaja. Se to kdaj vprašamo zase? Da morda živimo prehitro in to nismo več sposobni. Kajti vse več je depresije, vse več je izgorelosti, vse več je žalosti. In zdi se kot da smo padli v nek začaran cikel: delamo, da imamo več. Potem smo utrujeni in si »privoščimo« užitke. Torej zapravimo več, da se potolažimo. Umirimo. Osrečimo vsaj za trenutek. Nato pa moramo delati več, da vse to poplačamo … In hitimo naprej ter objavimo na Instagram, da se živi le enkrat in da je življenje prekratko ter ga moramo ceniti. Pa nič od tega ne živimo zares, ker se vse odvija prehitro in ne dohajamo.
Kaj je torej rešitev? Upočasnimo vlak ali stopimo dol na naslednji postaji? Toda, kaj potem naprej? Imamo ta pogum, da spremenimo stvari? Kajti saj veste, kaj pravijo: če želiš spremeniti svet, spremeni sebe.
Ajda Vodlan (Ajda piše)
Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.
Ajda piše tudi svoj tedenski novičnik (newsletter), na katerega se lahko naročite. Tako boste lahko na svoj e-mail vsak teden prejeli njeno kolumno, objavljeno na našem portalu in druge zapise, ki jih objavlja, hkrati pa boste lahko prebrali tudi bolj intimen zapis, ki ni objavljen nikjer drugje. Na njen tedenski novičnik se lahko prijavite tukaj.