Domači prašič, divji prašič in nevzgojeni prašič #Ajdapiše

Domači in divji prašič sta živali. Tretji pa je nevzgojeni človek, ki meče odpadke skozi okno avtomobila, cigaretne ogorke v Kamniško Bistrico in pločevinke piva pušča na Pravljičnem Šumberku.

Če se dopoldne sprehodiš po Pravljičnem Šumberku, včasih naletiš na čisto nič pravljične kotičke. In ni le Šumberk, je rekreacijska os, je parkirišče med OŠ Roje in OŠ Rodica ter še mnogo drugih »skritih lokacij«. Očitno se zaradi zaprtja barov in gostiln, ljudje, željni druženja, dobivajo v naravi in tam pustijo svoje sledi. Vrečke iz McDonaldsa, embalaža od hamburgerjev in pomfrita, pločevinke piva, celo razbite steklenice vina.

»Ah, ta nevzgojena današnja mladina …«, slišim komentarje. Mislim pa si – ne! Prvič, ne vemo, ali so zares mladi, to so le naše domneve. »Assumption is the mother of all mistakes« – dobesedni prevod bi bil, da je domneva mati vseh napak. Drugič pa, mar je važno, ali so to mladi ali ne? Je brezbrižnost do okolja, do soljudi, do sveta, resnično sopomenka za mladost? S takšnim razmišljanjem zanemarimo boje in uspehe vseh tistih mladih, ki jim ni vseeno. Vse prostovoljce, vse vizionarje, vse pogumne mlade, ki sanjajo in delajo boljši svet. Hkrati pa tudi vprašanje, kaj zares sporočamo, ko nekomu že vnaprej povemo, kdo je. Mlad si, torej je razumljivo, da si brezbrižen in nevzgojen. Mlad si, torej že kar a priori pričakujemo, da nam ne bo všeč, kar delaš. Mlad si, nisi spoštljiv. Imam znanca, uspešnega poslovneža srednjih let, ki ima čudovito lastnost – spoštuje vse ljudi, tudi mlade. Verjamem, da je njegova poslovna uspešnost tudi rezultat tega, da prepozna talente pri drugih ljudeh in se od vseh nekaj nauči. Navdušeno govori o mladih in o stvareh, ki jih delajo, ter spoštuje vse njihove sposobnosti ter talente. Pritožujemo se nad mladimi, da ves čas visijo na internetu in mobilnih napravah ter nam ni všeč njihova aplikacija TikTok ali pa Snapchat. Ali ste jih vi naučili uporabljati telefon? Igrice? Prenesti aplikacije in jih uporabljati? Mar ni tako, da starejši velikokrat izročite telefon ali računalnik mlajšemu, češ daj ti popravi, ker znaš. Kako zna? Se je naučil v šoli? Na tečaju? Ne. Mladi so se naučili sami. Sami so se naučili uporabe naprav in aplikacij, sami so se naučili snemanja videoposnetkov in ogromno vedo na področju marketinga ter PR. Kdo smo mi, da bomo sodili, katero znanje je vredno pohvale in katero ne? Si predstavljate, da bi morali vse mlade v času zaprtja šol učiti uporabe digitalnih orodij? Bi jih znali? Bi imeli čas?

Zakaj prihaja do incidentov kot je ta na Šumberku? Preprosto – nimamo jasnih pričakovanj, na katere bi vezali odgovornost in predvsem posledice. Nergamo čez mlade, ti zavijajo z očmi, da jih ne razumemo, in svet gre naprej. Zakaj sem zgoraj pisala o tem, da moramo spoštovati mlade, njihova razmišljanja in njihove sposobnosti ter dosežke? Če želimo uveljaviti pričakovanja, ki jih moramo imeti drug do drugega, se moramo najprej spoštovati. Kako naj bodo sicer naša pričakovanja po dostojanstvenem vedenju posameznika iskrena, če nimamo spoštovanja do tega posameznika in torej v samem jedru tega posameznika ne spoštujemo dovolj, da bi verjeli v sposobnost odličnosti njegovih dejanj?

Tisti, ki onesnažujejo naše skupno okolje, so nevzgojeni prašiči. Mladi ali ne. Tako zlahka, kot prineseš polno pločevinko na Šumberk, tako zlahka jo odneseš. Če smo natančni – še lažje, saj je prazna. Ni prav onesnaževati okolja. Nikoli in nikdar. Toda, ali to povemo jasno in glasno? V obraz tistemu, ki to dela? Vsi namreč na ta vprašanja hitro iz rokava privlečejo primere, ko je ena gospa fantu rekla, da naj pobere smeti in jo je udaril, pretepel. Kaj torej? Nehamo? Bomo postali tiha družba? Družba, kjer bo večina tiho v strahu pred manjšino? V času politične korektnosti in sprejemanja različnosti ter spoštovanja drugačnosti se zdi, da so se naši temelji začeli tresti. V kaj verjamemo? Kaj sprejemamo in kaj dopuščamo? Mar nismo postali rahlo zmedeni, kaj je prav in kaj narobe?

Fokusirani smo na osveščanje in široke okoljske problematike sveta. Zelena Evropa je eden glavnih ciljev evropske politike. Toda, ali smo si na jasnem, kakšna pričakovanja imamo od evropskega posameznika? V mesecu aprilu, ki prihaja, torej mesecu tradicionalnih čistilnih akcij po slovenskih mestih, bi se morali vprašati, zakaj še vedno ne deluje naša okoljska zavest? Pravijo, da je smeti danes celo več kot lansko leto. Porabimo namreč več plastike zaradi epidemioloških ukrepov, hkrati pa je posledica zaprtja barov popivanje zunaj. Kaj še lahko naredimo? Je morda odgovor v okrepitvi vloge posameznika v družbi in njegovi odgovornosti do družbe? Mar ni dovolj osveščanja in informiranja, ter je morda čas, da si jasno povemo, kakšnega človeka hočemo v svoji družbi?

Metanje odpadkov ni stvar rase, vere, spola. Je stvar vzgoje in vzgajali smo veliko. Je stvar postavljanja meja. Kaj toleriramo in kaj ne. Želela bi si, da bi se posamezniki počutili dovolj samozavestno, da bi sočloveku, ki vrže nekaj na tla, jasno in prijazno povedali: »Ej, to ni v redu.« V primerjavi s prejšnjim stoletjem, ki je skušalo vzpostaviti kolektivističen sistem, smo sedaj v obdobju individualizma. Toda morda smo ga narobe razumeli? Individualizem kot možnost, da posameznik postane njegova najboljša verzija in da je posameznik pomemben, ne le sistem kot celota. Vendar pa, kaj pa moč posameznika v družbi? Ne samo njegova odgovornost do družbe, ampak tudi moč, ki jo posamezniki imamo, da gradimo družbo. Individualizem kot skupek posameznikov, ki sestavlja družbo. Kjer ne razumemo, da nekdo posega v nas, ko nam pove, kaj je prav in kaj narobe. Tako strah nas je preteklosti in poseganja države v interne zadeve posameznika, da smo se oddaljili in vsak živi zase. Zato pozivam, da naj bo april letos poleg osveščanja in čiščenja, tudi korak naprej k razmisleku o opolnomočenju posameznika, da ima vlogo v družbi. Da posameznik lahko vzgaja sočloveka in to ni poseganje v pravice posameznika. Da je to nekaj zaželenega in predvsem – pričakovanega!

Ajda Vodlan (Ajda piše)

Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.

Ajda je lani začela pisati svoj tedenski novičnik (newsletter), na katerega se lahko naročite. Tako boste lahko na svoj e-mail vsak teden prejeli njeno kolumno, objavljeno na našem portalu in druge zapise, ki jih objavlja, hkrati pa boste lahko prebrali tudi bolj intimen zapis, ki ni objavljen nikjer drugje. Na njen tedenski novičnik se lahko prijavite tukaj.

 

Komentarji uporabnikov
Tagi