Demokracija je mrtva! #Ajdapiše

Predsednik Joe Biden je pomilostil svojega sina. Nepotizem? Ja, vendar ne le to – tudi še en korak naprej v razpad pravne države in demokracije kot takšne.

Če morda še niste slišali novice – Joe Biden je pomilostil svojega sina. Obsojen je bil laganja pri nakupu pištole, sam pa je tudi priznal utajo davkov, za kar mu je grozilo do 42 let zapora (dejansko pa bi se lahko zgodilo, da zapora ne bi dobil!). Sin je bil odvisen od drog, denar pa je namesto za davke porabil za prostitutke, luksuzne dobrine in droge. Biden je ves čas trdil, da sina ne bo pomilostil, temveč bo spoštoval odločitev sodišča. Tudi uradni govorci Bele hiše so to trdili. Še več – to so ponovno potrdili tudi po zmagi Trumpa. Sedaj pa … In to še ni konec, saj: »Predsednikova pomilostitev sina ne zajema le dveh kazenskih pregonov, zaradi katerih je bil obsojen in je čakal na izrek kazni, ampak tudi za vsa kazniva dejanja, ki jih je ali bi jih lahko zagrešil od 1. januarja 2014 do 1. decembra 2024.« VSA, ki jih lahko!

Biden je označil, da je šlo v primeru njegovega sina za političen pregon: »Nobena razumna oseba, ki pogleda dejstva primerov proti Hunterju, ne more ugotoviti nič drugega kot to, da so ga izpostavili, ker je moj sin. Upam, da bodo Američani razumeli, zakaj je oče in predsednik sprejel takšno odločitev.«

Demokrat Greg Landsman je ob tem dejal: »Kot oče ga razumem. Toda kot nekdo, ki želi, da ljudje verjamejo v javni servis, pa je to velik korak nazaj.«

In točno to. Biden v funkciji, ki omogoča pomilostitev, ni oče – temveč predsednik! Ob vsem tem sta me nasmejali (žalostno nasmejali) še dve zadevi – naslov pri levem mediju Mladina, ki se je glasil: »Joe Biden / »Moj sin je bil žrtev političnega pregona««. Razumete? Sin in oče sta žrtvi. Nepotizem ni problem, je pač posledica političnega pregona.

Druga zadeva pa so zaključki tujih in slovenskih (povzetih po tujih, seveda in žal!) novic o tem dogodku in naj citiram MMC: »Joe Biden ni prvi predsednik, ki je podpisal sporno pomilostitev. Trump je na primer ob koncu svojega prvega mandata pomilostil očeta svojega zeta Jareda Kushnerja – Charlesa Kushnerja, ki ga namerava tokrat imenovati za veleposlanika v Franciji. Pomilostil je tudi svetovalca Steva Bannona in več drugih zaveznikov, podobno pa so počeli tudi predsedniki pred njim. Bill Clinton je na primer pomilostil svojega brata Rogerja, Gerald Ford pa Richarda Nixona.«

Torej iz tega povzamem – Biden ni kriv, ker je to delal že Trump. Ta pa tudi ni prvi … Zato nas ne sme presenetiti, da smo navadni ljudje kot POPOLNO NORMALNOST sprejeli, da politiki lažejo in kradejo in delajo v svojo korist. To se nam zdi normalno!! Kako krut in grozen svet? Resnično se vprašam, zakaj bi kdo še danes svoje otroke učil, da naj bodo prijazni in iskreni, ko pa to že dolgo nista več vrednoti.

Toda, zanimalo me je nekaj – in naj bom danes cinična: ne vem, zakaj ni to zanimalo nobenega od naših novinarjev, ker vsi ti zapisi in primeri prejšnjih predsednikov so popolni copy-paste! So to res navadne prakse vseh predsednikov? So bili ustanovni očetje Amerike tudi takšni? George Washington, John Adams, Thomas Jefferson, James Madison, James Monroe – to so prvi ameriški predsedniki, vsi ustanovni očetje. Bi oni oprostili svojim otrokom, sorodnikom? Navsezadnje so to pravico, odgovornost, da ima predsednik pravico pomilostitve, v ustavo zapisali prav oni. Naj poudarim, da obstajajo različne predsednikove pomilostitve: »There are many different types of clemency that fall under the president’s power. They include: pardon, amnesty, commutation, and reprieve. A pardon releases a person from punishment and restores all civil liberties. Amnesty is the same as the pardon but is extended to an entire class of individuals. Commutation reduces the sentence imposed by a federal court. A reprieve delays the imposition of a sentence or punishment.«

Naj naštejem nekaj zanimivih dejstev:

• pomilostitev ni novost – niso si je izmislili Američani, temveč so jo prenesli iz že obstoječih evropskih zakonov;
• prvo pomilostitev je izvedel že prvi ameriški predsednik Washington – 1795 je pomilostil upornike v t. i. Whiskey Rebellion, nasilni protest proti davkom;
• pomilostitev med 1900 in 2017 je bilo 22.485;
• največ jih je v moderni zgodovini pomilostil Barack Obama (1.927);
• najmanj pa George W. Bush (200; op. av: najmanj za dvojni mandat, podatki iz leta 2020);
• Trump jih je v prvem mandatu pomilostil 237.

Pomilostitve se torej dogajajo ves čas in niso nič novega. Toda dejansko je razlika. Če pogledamo v konec 19. stoletja, torej začetek ZDA in nato začetek 20. stoletja, lahko vidimo tudi kontroverzne primere pomilostitve. Toda kontroverznost prihaja kot obsodba današnjega časa. Pomilostitve niso dajali svojim bližnjim, temveč so bile predvsem politično obarvane: »Thomas Jefferson granted amnesty to any citizen convicted of a crime under the Alien and Sedition Acts. Abraham Lincoln used clemency to encourage desertions from the Confederate Army. In 1868, Andrew Johnson’s pardon of Jefferson Davis, the former president of the Confederacy, was perhaps the most controversial pardon to date. In the twentieth century, Warren G. Harding’s commutation of twenty-four political prisoners, including socialist leader Eugene Debs, proved controversial.« Pa še nekaj zanimivih: »Andrew Johnson pardoned a doctor who treated John Wilkes Booth’s broken leg after he assassinated Abraham Lincoln, as well as thousands of Confederate soldiers and officials after the Civil War.«

In naj dodam še eno malce bolj zabavno pomilostitev: predsedniki pomilostijo purane, da ne končajo na mizi za Zahvalni dan. Kateri je bil dejansko prvi, ki je pomilostil purana, se ne ve – obstajajo zgodbe o Trumanovi, Lincolnovi, Kennedyevi pa še kakšni pomilostitvi. Toda to so ugibanja in zgodbe. Zagotovo je George Bush starejši pomilostil purana in od takrat naprej je to tradicija.

Toda, da se vrnemo k resnim temam – zgolj trije so pomilostili sorodnika. Bill Clinton je začel, nadaljeval Trump in sedaj še Biden. Nostalgija pač ni vedno romantična – in dejstvo je, ki se vse bolj prikazuje kot resničnost, da je v preteklosti dejansko bilo več enakovrednosti (vsekakor zgolj znotraj razredov, spolov!). Predvsem pa več vrednot.

In to žalosti. Vse bolj vidim, da gre zahodni svet v slabo smer. Ne v smer razvoja in napredka, temveč propada. Dati roko ali dati besedo žal ne pomeni nič več. Laž postane resnica, če jo večkrat ponoviš in dobro ime človeka ni več pomembno, štejejo le številke na bančnem računu. Žalosten svet. Svet, v katerem se zgodi takšen nepotizem – najprej se zgražamo, nato pa skomignemo z rameni in gremo naprej … Ker češ, kaj pa mi moremo?

Ajda Vodlan (Ajda piše)

Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.

Ajda piše tudi novičnik (newsletter), na katerega se lahko naročite. Tako boste lahko na svoj e-mail prejeli njeno kolumno, objavljeno na našem portalu in druge zapise, ki jih objavlja, hkrati pa boste lahko prebrali tudi zapis, ki ni objavljen nikjer drugje. Na njen novičnik se lahko prijavite tukaj.