Danes je nov dan! #Ajdapiše

»Danes so dovoljene sanje. Jutri je nov dan,« je povedal nekdanji predsednik 35 let nazaj. In danes, dan po prazniku, je še vedno nov dan …

Slovenija je mlada demokratična država in to ob presoji njene uspešnosti nikakor ne smemo pozabljati. Čeprav ima večji delež države še vedno nostalgične spomine na prejšnji režim, in verjamem, da je bilo za veliko stvari dobro poskrbljeno, pa ne smemo tudi pozabiti, da je bila nekdanja Jugoslavija avtoritaren sistem, če ne v začetnih letih in določenih vidikih totalitaren. Vsekakor pa ne demokratičen. Povprečen državljan Republike Slovenije je star 44,6 leta, kar pomeni, da ni bil le rojen v nedemokratičnem sistemu, temveč da je v prejšnjem sistemu doživel tudi prvo indoktrinacijo – postal je pionirček. Torej: več kot polovica našega naroda ni odraščala v demokraciji. Glede na to, da je povprečna starost politika v državi krepko višja, pa lahko trdim tudi, da nam še vedno vlada ta večina, ki preprosto ni odraščala v demokraciji. In to je nekaj, kar nikakor ne smemo zanemariti. Preprosto dejstvo je, da še zdaleč ne moremo biti »tam«, kjer si želimo biti kot država. Vprašanje na mestu pa je: ali plujemo v pravo smer?

Toda to ni vprašanje za 25. junij. To je vprašanje za vse preostale dni, ko morajo biti dnevi akcije. 25. junij 1991 je bil res čas za sanje. 25. junij danes pa je dan, ko lahko ponosno praznujemo, da so sanje postale resničnost.

Imam priložnost, da kar veliko potujem po Evropi. In veste, kaj o naši državi meni veliko tujcev iz drugih držav EU (in tudi širše)? Da je Slovenija čudovita. In veste, česa ne razumejo? Da zakaj nismo bolj ponosni. Da zakaj vedno nekaj pojamramo, ko nas pohvalijo. Oni opazijo, kar deluje, mi pa takoj opozorimo na tisto, kar ne. In velikokrat sami sebi rečemo, da zakaj nismo bolj kot Hrvati, ki znajo biti patrioti. No, na to dodajam – v evropskem prostoru je še en narod, pri katerem opazim, da so res ponosni sami nase, na svojo zgodovino – Francozi. In spominjam se tistih dni, ko sem še študirala v Parizu, kako me je presenetilo, da se ljudje resnično veliko pogovarjajo o politiki. O vsakodnevnih izzivih. Vsi so bili dobro obveščeni in informativne oddaje so gledali, da so dobili informacije, potem pa so si osnovali svoje mnenje. Opazila sem, pa je tega že več kot deset let, da znajo odlično artikulirati svoje mnenje. In to je demokracija. Vpletenost večine ljudi v vse aktualne izzive in samozavest teh ljudi, da govorijo o tem, diskutirajo, oblikujejo mnenje večine, ki se potem realizira. Pa zopet: Francozi imajo o Sloveniji izjemno dobro mnenje. Ne zgolj zato, ker jih očara naravna lepota naše države in ker so navdušeni nad tem, koliko ljudi (odlično) govori francosko, temveč tudi zaradi naših uspehov na področju raziskav, razvoja, energije, tehnologije in še bi lahko naštevala.

Ko sem v tujini, ponosno povem, da sem iz Slovenije. Uživam, ko znajo tujci povedati, kaj lepega o Sloveniji ali uspehih Slovencev. In nikoli ne rečem, da smo majhni. Ne dolgo nazaj sem bila namreč na dogodku v Avstriji, ko so začeli z besedami, »čeprav je Avstrija majhna država …«, meni se je pa skoraj zataknilo, ko sem pomislila, da so za nas po prebivalcih štirikrat večji. Še huje – bila sem na predstavitvi kanadskih podjetij, ko so dejali »čeprav je Kanada majhna …«, takrat sem pa res skoraj kot v risanki izgubila oči. Kanada pa majhna? Kasneje sem vprašala in razumela, da se preprosto vedno primerjajo z ZDA. In zatorej: majhnost je stvar percepcije. Ni potrebe, da opozarjamo druge, da smo majhni. Še manj, da smo nepomembni in slabi. Ker nismo. Pravzaprav daleč od tega.

25. junij bi tako moral biti dan, ko drug drugega trepljamo po ramenih in si čestitamo za vse, kar smo uspeli doseči. Stavki na ta dan ne bi smeli biti na področju, kaj vse še nismo, ker je za to ostalih 364 dni, da se opozarjamo in lahko kaj naredimo. 25. junij bi bil resnično lahko dan, ko si rečemo: »Ej, ni nam tako slabo!« Imamo državo, o kateri so naši predniki sanjali. In ta dan ni potrebe, da bi dodali – no, čeprav ta država še ni takšna, o kateri smo sanjali. Ta dan bi lahko rekli, kako visoko smo se povzpeli na vseh različnih svetovnih in evropskih lestvicah. In ta dan ne bi le tarnali, da bi morali biti še višje ali da smo nazadovali. Ta dan bi lahko nazdravljali, peli Zdravljico, plapolali z našo zastavo …

In tako danes, 26. junija, ko je »nov dan«, lahko zapišem, da si vse to želim za 25. junij 2027. Da bo to dan izključno SKUPNEGA praznovanja in nobenih razlik. Obstaja nek čudovit film po naslovu Joyeux Noël (Srečen božič), ki je koprodukcija več držav (Francije, Nemčije, Velike Britanije, Belgije in Romunije), in pripoveduje o premirju med prvo svetovno vojno, na božični večer leta 1914. Film je tak, da me je z lahkoto spravil v jok ob misli na vse mlade fante, ki so izgubljali življenja za ambicije nekaterih (tako kot me spravi v jok pesem 1916 od Motörhead), prikaže pa, kako na Sveti večer prazunujejo tisti, ki si dan prej in dan kasneje pošiljajo salve krogel in granat čez fronto. So stvari, ki so višje kot kar koli drugega, in to so praznovanja. Takšno mora biti 25. junija.

Vse do takrat pa so kritike, kaj bi lahko naredili bolje, dobrodošle. Če le pridejo s strani tistih, ki želijo dobro za vse nas v Sloveniji in ki niso kritike same po sebi, temveč so konstruktivne, torej tudi že predlagajo usmeritve in rešitve. In kritike, ki so podane s strani tistih, ki želijo sodelovati, da naredimo skupaj nekaj boljšega. Sicer je pač veliko lajanja, tega je pa v tem svetu že dovolj.

Upam, da ste lepo praznovali! Do naslednjega leta pa torej: ponos, da smo, kar smo. Odločnost, da naredimo več in bolje. Ter predvsem morda fleksibilnost, da ohranimo visoke standarde, pa še vedno kaj dobrega naredimo za vse nas.

Ajda Vodlan

Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.

Ajda piše tudi novičnik (newsletter), na katerega se lahko naročite. Tako boste lahko na svoj e-mail prejeli njeno kolumno, objavljeno na našem portalu in druge zapise, ki jih objavlja, hkrati pa boste lahko prebrali tudi zapis, ki ni objavljen nikjer drugje. Na njen novičnik se lahko prijavite tukaj.