Bled: kraljevski biser, mi pa kraljeviči #Ajdapiše

Kdaj ste nazadnje uživali v odlični blejski kremništi s pogledom na jezero?

Ko sem sedela ob blejskem jezeru, sem razmišljala – kje so slovenski turisti? Natakarica je z menoj najprej začela govoriti v angleškem jeziku, govorica vseh gostov, ki sem jih slišala, pa je bila tuja. Angleži, Italijani, tudi Hrvati, pa še iz bolj oddaljenih azijskih držav. Če so bili Slovenci, so bili samo domačini.

Poletje je čas, ko se odpravimo na morje. Množično brzimo proti hrvaški obali in popolnoma razumem to težnjo, saj je sprostitev na plaži odlična. Dejstvo je tudi, da je hrvaška obala ena izmed najlepših na svetu, vsekakor pa je morje eno izmed bolj čistih, predvsem pa lahkotno dostopnih za plavanje (pa naj dodam še pomankanje nevarnih živali v vodi). Zdi se mi logično, da se poleti še vedno veliko ljudi odpravi na Hrvaško. Veliko Slovencev ima tam svoje apartmaje, hkrati pa se moramo zavedati: čeprav Hrvaška ni več poceni destinacija, pa je morje tam eno izmed najlepših na svetu. Odpravimo se z avtomobilov, blizu je, niti prave meje ni treba več prečkati, nič več ni treba menjati valute, jezik je podoben, tako da je komunikacija enostavna in zato ne čudi, da poleti več znancev srečam v Istri kot pa doma. Dejstvo je, da je slovenska obala kratka in zato vsi res ne moremo oditi tja – hkrati pa so nekatere destinacije posute s hoteli, nekaterim pa bolj ugaja mir kampov.

Pa naj bo tudi jasno: spodbujam, da potujemo. Da vidimo svet izven naših (občinskih) meja, ker nam to razširi naš pogled. Vendar ta pogled razširijo srečanje s tujimi ljudmi, predvsem pa tujo kulturo, umetnostjo, tudi literaturo. Letovanje v zaprtih objektih in pa obiski enih in istih lokacij te širitve ne omogočajo. V svetu, kjer postajamo vse bolj zaprti v svoje mehurčke (samo pomislimo na to, da beremo vedno iste novice v večini (samo z leve ali desne strani) in spremljamo »objektivne« objave samo svojega kroga prijateljev na družabnih omrežjih), bi bila ta širitev razmišljanja nujna.

Vendar je ta kolumna namenjena biseru slovenskega turizma – Bledu. Pa ni edini biser, saj jih imamo res veliko. Spraševala sem se, ali smo se od korone naprej kaj spremenili? To je bilo obdobje, ki nam je veliko odvzelo: predvsem druženje in psihološko zdravje. Bilo je obdobje, ki nas zmede v spominjanju lastne preteklosti – velikokrat mislim, da se je nekaj zgodilo leto ali dve nazaj, pa se je dejansko pred tremi in štirimi leti, saj se koronsko obdobje zdi kot neke sanje, ki so bile, pa hkrati niso bile. Kot ukradeni leti. Ironična besedna igra: obstaja torej svet pr. Kr. in po Kr. (Kristus ali korona?).

So pa tudi elementi, ki bi lahko bili pozitivna posledica koronskega obdobja. Eno je recimo cenjenje pristnega srečanja z ljudmi – pomembna je energija, ki jo na telefonu in Zoomu ne moremo začutiti. Druga posledica bi lahko bili boni, ki bi jih namenili za nakup knjig slovenskih avtorjev (morda tudi prevode), in bi tako na daljši rok spodbujali slovensko založništvo ter knjigo. Tretja posledica pa bi bila lahko cenjenje slovenskih turističnih biserov. Pa smo se torej kaj naučili?

Kremšnita, tista ta originalna, z neverjetnim pogledom na jezero stane 6,50. Je to res tako zelo drago, kot se radi pritožujemo?

Bled je bil naseljen že v kameni dobi, bil je zanimiv za Slovane, ki so se tukaj množičneje naselili, nato pa je že v 19. stoletju postal pomembna turistična točka, sploh kot unikatno zdravilišče. Na začetku 20. stoletja je bil med evropsko aristokracijo prepoznan kot pravi biser, med vojnama pa obiskan s strani marsikaterih kronanih glav, tudi jugoslovanske. Tudi povojni socialisti so cenili njegovo unikatnost. Bled je biser. Če si potoval po svetu, se tega še bolj zavedaš. Unikatnost Slovenije je v njenih majhnosti in pa v naravi: Bled je še vedno zelo neokrnjen. Tukaj ni takšne gneče kot je v Benetkah. Tukaj brez rezervacije dobiš mizo ob jezeru. In tukaj je zrak tudi sredi poletja čudovit. Tukaj je res lep občutek, ki ga pokvari le kakšna cenena trgovina z neunikatni spominki, ki so preprosta nepotrebna šara.

Ali je drago? Ni poceni. Kar se mi zdi prav: ne želimo trum avtobusov na teh naših majhnih lokacijah. In morda smo pozabili, da kremšnita je užitek. Užitek pa obstaja le, če ga ne uživamo vsak dan. Da ko razmišljamo po spominu, se spomnimo tistega dne, ko smo bili na kremšniti na Bledu. Zato ta užitek ne more biti na dosegu vsak dan. Stvari so se podražile, vendar pa se je spremenila tudi naša mentaliteta: kvantitetno zahtevni smo postali. In tukaj moramo razmisliti – kaj so pravi užitki, kje so prave mere. Koliko užitkov premoremo dnevno doživeti, da nismo psihično izčrpani? Kajti tudi doživetij je preveč in vprašati se moramo, ali nas res izčrpajo naporne službe ali pa naporen življenjski stil, ki od nas zahteva vsak dan nekaj novega, nekaj avanturističnega, nekaj ekscentričnega.

Za zaključek pa še zadnja misel: dobrine so v Sloveniji postale drage. S tem ni nič narobe, saj se moramo zavedati, da smo stopili res še en korak naproti zahodnim državam. Pravzaprav je to priložnost, da iz kvantitete naredimo kvaliteto. Vendar pa je čas, da temu sledijo naše plače. Zavedanje, da so vse storitve, ki jih opravljamo Slovenci pač dražje. Med drugim je to tudi poziv, da začnemo ceniti lastno delo – delo samega sebe in pa svojega soseda, saj to krepi naš standard. Saj hočemo biti najboljši, kaj ne?

Ajda Vodlan (Ajda piše)

Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.

Ajda piše tudi svoj tedenski novičnik (newsletter), na katerega se lahko naročite. Tako boste lahko na svoj e-mail vsak teden prejeli njeno kolumno, objavljeno na našem portalu in druge zapise, ki jih objavlja, hkrati pa boste lahko prebrali tudi bolj intimen zapis, ki ni objavljen nikjer drugje. Na njen tedenski novičnik se lahko prijavite tukaj.