Spominjam se svojega prvega letnika študija in profesorja pri predmetu politologija, ko smo se pogovarjali o politični ekologiji, ki v tistem času še ni bila tako aktualna kot je danes. Profesor, ki se je s tem področjem začel ukvarjati že veliko prej, je dejal, da ko je v medijih slišal navodila politikov, naj zapiramo vodo med umivanjem zob, je začel vodo puščati odprto. Še danes ne vem, če je to res, toda njegova misel mi je ostala v glavi vse do danes. Ko banalne in vsakdanje zadeve postanejo stvar politične debate, moramo zastriči z ušesi in se vprašati: čemu?! Pa to dejansko tudi uspešno izvajamo?
Ali moramo torej ločevati odpadke? Najbolj praktično in preprosto povem naslednje: če ne boste ločevali, vas dejansko lahko doleti tudi globa. V zapor pa ne boste šli. Vsaj trenutno še ne …
Pa bomo s tem ločevanjem dejansko kaj pripomogli k boljšemu svetu? Javne institucije nas v sodelovanju s komunalnimi podjetji obletavajo z informacijami, da je to potrebno in da dejansko ima velik vpliv. Prepričana sem, da ločevanje pomaga, vsekakor pa ni niti malo jasno, v kolikšni meri se ta razlika opazi. Naj najprej kar pogumno povem, da sem na žalost vse bolj skeptična glede smotrnosti ločevanja odpadkov. Sem velika zagovornica dejstva, da je cel svet en otok in da dejansko dejanja posameznika lahko spreminjajo svet. Ampak v resnici pa neločevanje odpadkov ni dejansko tisti pravi problem. Pravi problem so vsi tisti veliki igralci, ki zares kršijo pravila igre. Recimo, saj se še spominjate afere z balami smeti v Študi, ki so bili prava »tempirana ekološka bomba« (Zmaga! V Študi jim je uspelo izklopiti tempirano ekološko bombo!). Vsekakor naj to ne bo izgovor, da lahko mi delamo kar koli želimo, toda morebiti pa je čas, da si nehamo metati pesek v oči.
O vsem tem sem začela razmišljati v začetku prejšnjega tedna, ko sem zasledila pobudo po digitalnem očiščevanju Slovenije (več tukaj: Očistimo Slovenijo digitalnih odpadkov). Zadeva se mi je zdela zanimiva, sploh podatek, da »po različnih ocenah naj bi digitalne tehnologije, vključno z informacijsko tehnologijo in komunikacijskimi omrežji, prispevale k 4-5 % svetovnih izpustov toplogrednih plinov v 2023, njihov delež pa zraste za približno 6 % na leto. To je že več izpustov, kot jih proizvede letalski promet.« Navodila, kako se tega čiščenja lotimo, so enostavna in res ni potrebno veliko … Ampak prebrala sem tudi naslednji prispevek (Uvodnik: Pridružite se najlažji čistilni akciji na svetu), v katerem pa urednik računalniške revije Monitor zapiše o tej omenjeni akciji in njenih vplivih naslednje: »Če bi se nas tega lotilo RES ZELO VELIKO, potem bi s tem naredili drobno razliko, pa še ta bi sodila v velikostni razred napake v zaokroževanju.« Aha, torej tako, sem si mislila, ko sem že delala načrte, kako bi izbrisala nekaj fotografij na telefonu in v e-pošti. In všeč mi je bil zaključek tega prispevka, ki je bil zapisan v smislu stvari, ki pa jih lahko naredimo in bodo zares imele vpliv, med drugim tudi: Spodbujajmo ljudi, naj manj gledajo/-mo v telefon. Ne kupujmo vsako leto ali dve novega, ampak raje investirajmo v telefon, ki bo zdržal dlje. Stari telefon podarimo naprej. Enako računalnik. In to so stvari, ki vplivajo. Enako s smetmi – rešitev ni (le) v ločevanju. Rešitev je v zmanjšani porabi. Rešitev se skriva v drugačnem načinu življenja. V prevetritvi tega potrošništva, ko kupuješ poceni stvari z drugega konca sveta. In naj povem, da je Slovenija včasih res mehurček v tem svetu – redkokje po svetu je tako čisto in lepo kot pri nas. V mnogih zahodnih evropskih mestih še vedno smeti ob večerih odlagajo v vrečkah kar na ulice in nič nenavadnega ni, če kdaj tam srečaš kakšno žival.
In naj pri tem omenim še eno zadevo: v zadnjih dneh so družbena omrežja preplavile personalizirane zbirateljske figurice, ustvarjene s pomočjo umetne inteligence. Tudi sami lahko naredite takšno figurico in zadeva je kar zabavna. Ustvarjanje slik z umetno inteligenco je zabavno in tudi sama sem sliki za prejšnji dve kolumni ustvarila s pomočjo te inteligence. Prav tako me je zanimalo, kakšno pisarno mi naredi umetna inteligenca glede na podatke o meni in delno je kar zelo zadela. Pa vendar: ali pomislite (pomislimo!) na vse podatke, ki jih tej zadevi dajemo? Da smo vse bolj razgaljeni? In glede na tematiko – ste sploh pomislili, koliko več energije vsakodnevno porabljamo, da ustvarjamo takšne zabavne zadeve? Kako velik je ekološki odtis umetne inteligence, je preobsežna debata za to kolumno, pa vendar imejte tudi to v mislih …
Še vedno se bom trudila ločevati smeti. Pa ne zato, ker mi to narekuje oblast, temveč ker se mi zdi to prav. Da zapreš vodo, ko si umivaš zobe – ker je to prav, ne, ker nam tako rečejo. Ker se mi zdi prav, da tudi pogledam, kaj vse prinesem v svoje stanovanje. Koliko odpadkov vsak dan prinesem, ki so najprej v bleščeči embalaži, tako sijoči, že nekaj minut kasneje pa ležijo zavrženi, pozabljeni, zaničevani. Mar ni smešno, kako ponosno v dom prinesemo nakupe, vrečko s smeti pa pazljivo odnesemo, da se ne umažemo. In naj k temu dodamo še ironijo tega, da je upravljanje s smetmi dobičkonosen posel, ki so se ga v marsikaterih državah lotile organizirane (nedržavne) združbe in bogatele na ta račun. Na račun tega, da so smeti umazane in mi nočemo imeti opravka s tem … Toda saj že pregovor pravi, da kar je za nekoga smet, je za drugega bogastvo. Pri tem pa ne pozabimo, da recimo sosednja Hrvaška prebivalce spodbuja z ločevanjem odpadkov tudi tako, da za povratno embalažo dobijo nazaj nekaj centov. Zakaj tega ni pri nas? Pri nas se pričakuje, da bomo pridno sami ločevali, drago plačevali in na koncu niti ne prišli zares do odgovora, kam pa gredo te ločene smeti. No, saj smo včasih tudi kontradiktorni: ko bi si lahko pocenili zadevo, tako kot je sežigalnica na Dunaju, pa se pri nas tega otepamo na vso moč. In tako kot pri veternih elektrarnah oziroma pomanjkanju le-teh v Sloveniji, se tudi na tem mestu vprašam, če smo v Sloveniji res bolj pametni kot drugje in imamo višje standarde, ker se zavedamo, da si to zaslužimo. Ali pa nas preprosto »nategnejo« in plačujemo za vse več? Tako kot se žal vse bolj zdi z zelenimi evropskimi idejami nasploh … Da mi postavljamo pravila, ki se jih drugi ne držijo, nas pa vse bolj držijo zadaj v globalni tekmi.
Ko se bližajo (lokalne) volitve, ki bodo mimogrede že naslednje leto, bo zagotovo na dan zopet prišlo vprašanje, kaj bodo naredili potencialni župani glede komunalnih cen, ki so v Domžalah med najvišjimi v Sloveniji. In torej še en dokaz več, da so odpadki predvsem politična zadeva. Tako ali drugače …
Ajda Vodlan (Ajda piše)
Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.
Ajda piše tudi novičnik (newsletter), na katerega se lahko naročite. Tako boste lahko na svoj e-mail prejeli njeno kolumno, objavljeno na našem portalu in druge zapise, ki jih objavlja, hkrati pa boste lahko prebrali tudi zapis, ki ni objavljen nikjer drugje. Na njen novičnik se lahko prijavite tukaj.
