Ali je dogodkov v Domžalah preveč? #Ajdapiše
Mesec april je rojstnodnevni mesec občine Domžale in takrat je resnično veliko dogodkov v naši občini. Če takrat kdo reče, da se v Domžalah nič ne dogaja, je to podobno kot, ko kdo reče, da ne ve, kje zapraviti denar – razlaga drugega je, da ne ve, kje zapraviti, prvega pa da ne ve, kje pogledati, kaj se dogaja. Ker se dogaja. In morda celo preveč?
Sreča naše občine je, da se je ustanovila v začetku pomladi, takrat ko vsi naveličani zime (čeprav je letos nisem niti malo naveličana, saj je niti še ni bilo) in predvsem zaprtih prostorov ter večernih ur zavitih v temo noči, navdušeno pokukamo izven vrat naših domovanj in komaj čakamo, da se začne dogajati. Pričakujemo dogodke na prostem in veselimo se, ker je ob sedmi uri zvečer še svetlo. Kar naenkrat postanemo tako zelo bolj aktivni in družabni, da ni nič nenavadnega, ko hitro obležimo in spoznamo, da nas je zagrabila spomladanska utrujenost.
Z vsemi, ki organizirajo dogodke, naj bodo to komercialni ali ljubiteljski, ugotavljamo, da je vse težje pridobiti obiskovalce. Ponudba dogodkov je namreč res široka. Veliko dogodkov – zabavnih, otroških, predvsem pa brezplačnih, sicer privablja občasno velike številke ljudi, vendar velikokrat ne toliko, kot pričakujemo. Morda so naša pričakovanja prevelika. Morda pa je pač vsega preveč.
Večkrat pišem o našem nasičenem planetu in nasičenih življenjih. Ko imamo vsega veliko, si želimo še več, hkrati pa nas tako velikokrat obdaja občutek nezadovoljstva. Vse bolj prisoten pa je tudi ta občutek izgorelosti. Ker je vsega preveč, vse poteka prehitro.
Sprašujem se: smo postali preveč občutljivi, ne zmoremo toliko, kot so zmogli naši predniki, ali morda preveč tarnamo? Ali pa je dejansko postalo vse skupaj zahtevnejše? Je življenje postalo preveč zahtevno? Ironično, ko imamo tako veliko tehnologije, ki naj nam bi olajšala življenja. Ko se je svet tako zelo razvil, da bi se lahko mi, ljudje, manj ukvarjali s tistimi pomembnimi življenjskimi izzivi (zagotoviti si varnost, hrano, streho nad glavo) – pa se dejansko s tem morda celo več ukvarjamo. Več imamo, pa še vedno tako garamo za preživetje in garamo morda celo bolj?
V teh dneh gledam ameriško serijo Yellowstone, ki prikazuje družino v Montani – kavboje, ki imajo v lasti velik ranč in ki vsakodnevno garajo, da ga ohranijo. Serija mi je všeč, ker me je med drugim spomnila, da vse tisto, kar imamo v Sloveniji, tudi v Evropi, za samoumevno in normalno, to sploh ni. Davek na plačo je dejstvo, kajne? Ni nujno. Brezplačna urgentna zdravstvena pomoč? Tudi ni golo dejstvo. In da ne omenim vseh teh nam tujih zadev, kot je recimo zakonodaja, ki velja za indijanske rezervate (ali dejansko ne-zakonodaja federalne oblasti na tem območju). Nič ni dejstvo. Normalno pa pomeni samo tisto, kar v danem trenutku v družbenem kontekstu dela večina. In v tej seriji prikažejo, kako garajo za preživetje na način, ki se nam zaradi socialnega sistema zdi odtujen. V resnici pa je popolnoma človeški in ko odstranimo navidezno varnost našega sistema, spoznamo, da garamo tudi mi. Za varnost, streho nad glavo in hrano na mizi. Ko odstranimo »civilizacijsko« masko, vidimo, da smo še zelo krvavi pod kožo, zelo živalski.
In da se vrnem na april v Domžalah. Dogodkov je veliko in pripravljeni so v dobri veri. Vendar ne smemo pozabiti, da morajo biti druženja prijetna. Dajati nam morajo novo energijo, ne pa odvzemati. Namenjeni so zabavi. Ko iščemo inovativne načine, da bo prireditev še boljša, pozabljamo, da je včasih enostavno najboljše. Kajti sproščena energija ustvari najboljše trenutke. Tako da v mesecu praznovanja naše občine predvsem uživajmo – pozabimo na vse tisto, kar menimo, da moramo. Nič ni treba, saj jutri ni zagotovljen.
Na vprašanje, ali smo bolj razvajeni, manj sposobni, bolj občutljivi, pa naj odgovorim – menim, da ne. Včasih je bilo golo preživetje zagotovo težje, kot je danes. Vendar pa smo postali nasičeni z informacijami, ki nas spremljajo na vsakem koraku. Tudi z informacijami, kaj vse bi morali … In zato smo utrujeni, ker niso utrujena naša telesa, temveč naš um. Ko je telo utrujeno, mu um naroči, naj se spočije. Ko je um utrujen, telo dela naprej – dokler ne odpove oboje. In takrat smo prazni, izčrpani. Zato si ne dopustimo, da pridemo do tega trenutka. V aprilu obiščimo toliko dogodkov, kot jih želimo, ne moramo! Ko načrtujemo naslednjega, pa razmislimo – ali potrebujemo. In kaj sploh še potrebujemo v tem svetu?
Vsekakor pa lepo praznujte – vse najboljše, Domžale!
Ajda Vodlan (Ajda piše)
Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.
Ajda piše tudi novičnik (newsletter), na katerega se lahko naročite. Tako boste lahko na svoj e-mail prejeli njeno kolumno, objavljeno na našem portalu in druge zapise, ki jih objavlja, hkrati pa boste lahko prebrali tudi zapis, ki ni objavljen nikjer drugje. Na njen novičnik se lahko prijavite tukaj.