Ali je 3992 ton nagrobnih sveč le še preteklost? #Ajdapiše

Vsako leto so ob tem času enaki naslovi novic – koliko ton sveč porabimo Slovenci in ali bi morali biti bolj ekološko usmerjeni, pa hkrati kako ohranjati tradicijo. To je čas, ko konservativci in okoljevarstveniki stojijo vsak na svojem bregu in se obmetavajo z žaljivkami – eni drugim očitajo, da jim je vseeno za svet v katerem živimo, drugi pravijo, da je prvim vseeno za preteklost, tradicijo, vrednote.

Recikliram tudi jaz in tako sem se odločila, da poiščem lansko kolumno z naslovom Ali je 3992 ton nagrobnih sveč dovolj za vse grobove? #Ajdapiše ki jo krasi zelo dobra karikatura Nane, v kateri sem naslovila dva vidika te tematike in zaključila z osebnim spominom ter vodilom »manj je več«.

Zakaj torej zopet pisati o tej temi, če sem jo dejansko že obdelala z različnih kotov in v resnici nimam nič novega za dodati, sama situacija pa se ni zares spremenila? Ali pač?

Podatki namreč kažejo, da se število nagrobnih sveč zmanjšuje in kot sem lansko leto navajala dejstva, zakaj jih toliko pokurimo, bom letos prav na podlagi teh ugotavljala, kaj se je spremenilo? Kajti ljudi je več, torej če bi ohranili navade, bi morala potrošnja še naraščati. Razloga za spremembo sta lahko zgolj dva: ljudje so spremenili navade, ker so se zavedali ekološkega elementa, ali pa so ljudje postali manj tradicionalni. Morda bi bil še kakšen razlog – recimo, da imajo manj denarja, sveče so pa tako kot vse ostalo še dražje kot v preteklosti, vendar pa menim, da se skriva odgovor kar v prvih dveh in to združevanju. Tudi vse zadnje volitve in analize so pokazale, da so mlajše generacije bolj okoljsko zavedne in prepričana sem, da je sprememba na tem področju. Vse več ljudi v Sloveniji se zaveda osebne potrošnje in posega po alternativah tudi na drugih področjih (plastiko menjamo nazaj za steklo, uporabljamo vrečke za večkratno uporabo in tako naprej). Po eni strani je to tudi malce modna muha: eko in bio je postalo prestižno. Z neko ekološko ozaveščenostjo sporočaš namreč svojo razgledanost in višjo pozicijo v družbi (ali se tako zgolj zdi?), morda nek intelekt. Opazujem tudi, da so se mlajše in neke srednje generacije začele zavedati zasičenosti svojih življenj (z vsemi materialnimi dobrinami) in je »manj je več« resnično zaživelo, čeprav počasi. Toda, ko včasih pogledam statistike in kakšne podatke, pa tudi kakšne videoposnetke na spletu, pa se mi zazdi, da je to zgolj moj kotiček ljudi, moja družba, ker se družimo s sebi podobnimi. In čeprav je potrošnja v Sloveniji kar visoka, pa si moramo priznati, da nam je ekologija pomembna vrednota in da znamo čistiti lepo okolje ter da zanj vse lepše skrbimo. Morda se komu ne zdi tako, ker še vedno ne zaščitimo dovolj uspešno izvirov čiste vode pa mokrišč in podobno. Toda vsakdo, ki veliko potuje po svetu, se dobro zaveda, da je redkokje po svetu tako čisto kot je v Sloveniji. In močno upam, da bo še bolje.

Če se vrnem nazaj na temo kolumne, naj nad zgornjim najprej izrazim veselje – če je ekološka ozaveščenost razlog, sem zelo vesela. Toda, kaj pa če je to zgolj posledica upada tradicije? Seveda ne smemo biti neracionalno konservativni in torej ponavljati tradicije zgolj zaradi spodobnosti. Potrebno jih je premisliti, ovrednotiti, ali so dejansko dobre, ker zagotovo vse niso. Vendar pa me na splošno skrbi, da tradicije izginjajo. S tem namreč izginjajo tudi vrednote in navsezadnje povezanost z našimi predniki. Sploh slednje pa je nekaj, kar zagotovo preveč opuščamo. Slepo verjamemo, da smo bolj napredni v dobrem smislu od ljudi, ki so bili pred nami. Pa smo res? Kot sem zapisala – potrebno je prekiniti slabe tradicije, potrebno je prekiniti slabe vezi in se otresti bremen preteklih generacij. Vendar pa verjamem, da so naši predniki vedeli veliko. Navsezadnje ne smemo zanemariti, da so preživeli veliko težje situacije, kot smo jih mi. Tukaj smo zaradi njih, njihovih bitk in prav je, da izražamo hvaležnost do njih. Žal smo v tem našem zahodnem svetu zaradi slabih izkušenj preteklosti, takšnih krvavih in nasilnih, preveč zanemarili pomembnost védenja in zavedanja našega izvora. Od koder prihajamo namreč definira kdo smo, pa če nam je to všeč ali ne.

Zaključila bom z mislijo, da je prav, da se vračamo k določenim temam leto obsorej. So teme, ki jih moramo večkrat naslavljati, predvsem zato, ker je večina dobrih odgovorov nekje v sredini, v ravnovesju. Ravnovesje pa ni dokončen cilj, temveč je nenehna pot – je stalno negovanje, da ostanemo v ravno pravem stanju.

Ajda Vodlan (Ajda piše)

Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.

Ajda piše tudi novičnik (newsletter), na katerega se lahko naročite. Tako boste lahko na svoj e-mail prejeli njeno kolumno, objavljeno na našem portalu in druge zapise, ki jih objavlja, hkrati pa boste lahko prebrali tudi zapis, ki ni objavljen nikjer drugje. Na njen novičnik se lahko prijavite tukaj.