“A to je to? To je lajf?” #Ajdapiše

Živeti pomeni tudi obstajati. Obstajati pa ne pomeni nujno tudi živeti.

Vstaneš. Zopet je ponedeljek. Ker je november, je tema ob šestih. Tema je tudi, ko se vrneš domov. Pa saj je tema ves čas, ker je megleno in oblačno – kako že izgleda sonce, se vprašaš? Takrat, ko sonce celo posveti, si pa itak v službi in ga gledaš skozi okno. Ali pa v šoli. Ko vstaneš, že razmišljaš, kaj vse moraš narediti. Ponedeljki so grozni dnevi, ker razmišljaš za cel teden naprej – dobiš občutek, da moraš vse to narediti danes in si na ramena daš preveč bremena. Obžaluješ, da je vikend minil tako hitro, pa da si šel zopet prepozno spat. Neprespan se spraviš v službo. Tam loviš roke. Desetega oddaš en projekt in komaj čakaš, da mine ta datum. Seveda si delal zadnjo minuto, kot vedno. In mine deseti. Oddahneš si in malo počiješ – pa je spet peti v mesecu in zopet oddajaš, zopet zadnjo minuto. Vmes je še milijon drugih rokov. Pa potem tisti dan, ko pride plača. Komaj čakaš. Ampak tako hitro izgine. In petek, ko si končno frej. Pa je zopet že ta nedelja večer in nato ponedeljek …

Zakaj čas hitro mine in bomo vedno živeli premalo časa? Ker obstajamo in ne živimo.

Obstajati pomeni, da si. Preživiš. Ves čas si nekje drugje in nisi v tem trenutku. Čaka se petek, čaka se plačo, čaka se dopust, čaka se, da oddaš projekte. Morda za kratek moment doživiš prisotnost – na dopustu, v soboto zvečer, če si srečen pa sredi strastnega poljuba. Toda to so momenti. Piš sekunde, ko živimo. In potem dnevi, ko obstajamo. Meseci, leta.

V teh Covid-19 časih pa čas mineva še hitreje. Čemu? Ker se stvari okoli nas hitreje spreminjajo. Odloki, zakoni, pravila in mi, ki se prepiramo, kako nekaj reševati. Fokus, ki ga dajemo cepljenju in nasprotovanju pa maskam ter vsemu ostalemu. In dnevi hitijo mimo nas ter zopet je december in kmalu bo že dve leti tega kaosa. V teh časih je še več obveznosti, še več čakanja: samo še malo, da bo konec … Val za valom, mi pa čakamo.

Mar je to, to? Lajf kot čakanje? Šola, poroka, služba, otroci, penzija, potovanja (če si srečnež), dom upokojencev (če si še bolj srečen, da prideš notri) in konec. Življenje kot čakanje torej – nekih datumov in nekih imaginarnih rešitev za prihodnost, ko bo vse bolje, ker bomo dočakali Tisto. In tiste besede tolažbe »saj bo« … Seveda, da bo. Kot vprašanje, ali vreme bo? Seveda, da vreme bo. Ta dva primera nakazujeta na nesmiselnost naših besed po katerih posegamo v vsakdanjih življenjih. Nekaj bo in mi kar domnevamo, da bo bolje, zgolj zato, ker je v prihodnosti.

Dejstvo je: ne vemo, kaj bo. Želijo nas naučiti, da je vse v naših rokah – vse je odvisno od naših dejanj. In potem se vse prevečkrat sekiramo, zakaj nam nekaj ni uspelo. Realno pa je večja verjetnost, da niste milijonar, ker vam okoliščine niso to dopuščale (bogati starši, priložnosti, izobrazba in podobno), kot pa samo to, da niste sposobni. Niso najbolj pridni tisti, ki so najbolj nagrajeni. Tudi ne najbolj iznajdljivi. Velikokrat so preprosto okoliščine takšne, da tako pač je. To ne pomeni, da naša dejanja niso pomembna, saj ustvarjamo svet in dejanja drugih vplivajo na nas. Toda ne smemo pozabiti, da ni vse v naših rokah. Da veliko v naši sedanjosti ni odvisno od nas samih in tako je tudi z našo prihodnostjo.

Kaj pa je odvisno od nas? Naša reakcija na situacijo. Kajti na situacijo ne moremo vplivati – to so velikokrat zgolj zunanje okoliščine, le v najboljšem primeru tudi del naših preteklih dejanj (toda samo en del!). Kar je pa zgolj samo naše, pa so čustva, ki jih imamo v tem trenutku, in pa način, kako gledamo na situacijo. Kaj bomo naredili iz limon, ki nam jih daje življenje? Bomo žalostni, ker so limone in ne pomaranče? Bomo veseli, ker so limone in to ne gnile? Bomo naredili limonado? Morda smo bolj drzni, pa smo čakali le še limono, ker že imamo tekilo in sol.

Situacije ne moremo spremeniti. Sedanjosti ne moremo spremeniti. Vedno pa lahko spremenimo naš pogled na trenutno stanje. Ko boš postal oprezen in boš začel gledati, kaj se dogaja, boš videl tudi mnogo nesmislov tega sveta. Veliko jih je. Podimo se za napačnimi stvarmi, postavljamo si napačne vrednote in pozabljamo na človečnost. Pozabljamo, da življenje ni kopičenje in ni čakanje. Smisel življenja bi moral biti živeti. Ustvarjati. Biti v tem trenutku. Prisoten v sedanjosti in ne čakajoč prihodnost. Tukaj in sedaj.

Ajda Vodlan (Ajda piše)

Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.

Ajda je lani začela pisati svoj tedenski novičnik (newsletter), na katerega se lahko naročite. Tako boste lahko na svoj e-mail vsak teden prejeli njeno kolumno, objavljeno na našem portalu in druge zapise, ki jih objavlja, hkrati pa boste lahko prebrali tudi bolj intimen zapis, ki ni objavljen nikjer drugje. Na njen tedenski novičnik se lahko prijavite tukaj.

 

Komentarji uporabnikov
Tagi