2021. KAJ PRIHODNOST PRINAŠA? #Ajdapiše
Enaindvajseto leto, enaindvajsetega stoletja. Kaj je pred nami?
Bilo je lansko leto, ko smo po televiziji lahko spremljali nasilne proteste v Združenih državah Amerike. To je bil čas, ko so tudi v Ljubljani že začeli kolesariti vsak petek. Svoboda javnega zbiranja in izražanje svoje volje, svojega mnenja, je temelj demokracije. Vendar, ko smo gledali posnetke iz Amerike, smo se spraševali, mar se to res dogaja? Razbite trgovine, ropanja, nasilje, rušenje kipov … Vse je bolj spominjalo na države, ki jih gospodarsko gledano označujemo kot manj razvite, ne pa na Ameriko, ki je večino prejšnjega stoletja veljala za deželo, kjer se uresničijo sanje. Deželo, kjer se cedita med in mleko. Kjer, če trdo delaš, uspeš – »Ameriške sanje«. Državo svobode in razvoja. Razviti svet.
Sedaj pa poročajo o vdoru v Kapitol. O streljanju. O zanikanju volilnih rezultatov. Tudi stranka, ki podpira trenutnega predsednika, se vse bolj umika stran … In vprašam se – mar to nasilje prihaja tudi k nam? Bo začetek 21. stoletja tudi začetek konca demokracije kot jo poznamo?
Brat moje babice se je kot mlad fant preselil v Avstralijo, si tam poiskal službo in ustvaril družino. Moja babica ga je obiskala v 90ih letih. Še dolgo sem poslušala njene zgodbe o obisku in vedno je govorila, kako močno je bila presenečena nad supermarketi v Avstraliji. Opisovala je polne police, neskončno izbiro hrane, blaga … Prepričana je bila, da se to v Sloveniji ne bo zgodilo. Da blaginje takšne vrste ne bo, vsaj še ne dolgo. Da ne bo toliko izbire, da na koncu dneva to sploh ni več blaginja, temveč včasih že breme, ker ne veš več, kateri jogurt izbrati. Rojena konec dvajsetih let prejšnjega stoletja si preprosto določenih stvari v naši Sloveniji ni mogla predstavljati. Pa so se zgodile še v času njenega bivanja na tem svetu.
V prihodnosti je vse možno. Morda si danes ne moremo predstavljati, pa nič za to. Saj si tudi eno leto nazaj nisem predstavljala policijske ure. Situacije se spremenijo in mi se prilagodimo. To lastnost živih bitij je raziskoval Darwin, ko je spoznal, da ne preživijo najmočnejši, temveč tisti, ki so se najbolj sposobni prilagoditi situaciji. Ne živimo več v naravi, temveč je boj v družbi postavljen na enakih temeljih – preživijo tisti, ki se prilagodijo. Vendar pa je med naravo in družbo ena velika razlika. Tista najbolj pomembna, ki je ne smemo pozabiti – mi nismo bogovi narave, vendar pa smo bogovi družbe.
Freedom is a fragile thing and is never more than one generation away from extinction.It is not ours by inheritance; it must be fought for and defended constantly by each generation, for it comes only once to a people.Those who have known freedom and then lost it have never known it again. – Ronald Reagan, 5. januar 1967 (inavguracijski govor)
Svoboda je krhka in do izumrtja je nikdar ne loči več kot ena generacija. Nismo je podedovali; zanjo se moramo boriti in vsaka generacija znova jo mora braniti, saj pride v roke ljudstva le enkrat. Tisti, ki so jo spoznali, živeli in izgubili, je nikoli več niso srečali. (prevod avtorice kolumne)
Sistem, v katerem živimo danes, je bil izbojevan v preteklosti. To, kar danes živimo, pa ustvarja prihodnost. Sprašujem se, ali prepoznamo prave nevarnosti naši demokraciji? Ko gledam Ameriko in berem medije »obeh strani«, se včasih čudim, kako je mogoče en dogodek opisati na tako različna načina. Dve realnosti? In to je problem Amerike, vendar pa tudi problem, ki čedalje bolj postaja naš. Skrajnosti na obeh straneh. Populizem in radikalizem, sredina pa popušča … Ni me strah gospodarskih izzivov, brezposelnosti, ni me strah potresov, groznih toč, niti virusov – saj dokazujemo vedno znova, da s sodelovanjem znamo premagati vse izzive. Strah pa me je razkola. Strah me je, da bi bila dvajseta leta zopet uvod v totalitarizem tridesetih kot v prejšnjem stoletju, ko je glas populizma utišal glas razuma. Mar smo se kaj naučili iz preteklosti?
Upam, da bomo leto 2020 vzeli kot opomin, da smo močni le takrat, ko sodelujemo. Virus je pokazal to, kar mnogi ne želijo verjeti – posameznik ima moč. Koliko ljudi lahko okuži en človek? In kako veliko lahko naredi, če se pravi čas samoizolira in to le za nekaj dni? Posameznik ima moč vpliva. Ne pozabimo tega. Ne verjemimo vsemu, kar slišimo. Naj spet postane vrednota – misliti s svojo glavo in ne slediti zgolj eni ali drugi opciji. Naj človek spet postane Človek.
Ajda Vodlan (Ajda piše)
Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.
Ajda je s pred kratkim začela pisati tudi tedenski novičnik (newsletter), na katerega se lahko naročite. Tako boste lahko na svoj e-mail vsak teden prejeli njeno kolumno, objavljeno na našem portalu in druge zapise, ki jih objavlja, hkrati pa boste lahko prebrali tudi bolj intimen zapis, ki ni objavljen nikjer drugje. Na njen tedenski novičnik se lahko prijavite tukaj.