Dogodki, ki jih ni #Ajdapiše

Med brskanjem po emailu sem ta teden naletela na spodnjo fotografijo. Bila je posneta leta 2018 na dogodku Lipicanci na Univerzi na Gorjuši. Spomnila me je na to, da tega dogodka letos v Domžalah ni bilo. Ni edini – ni bilo Kuhne na plac, ni bilo Slamnikarskega sejma, niti Pohoda ob reki in pa še mnogih drugih. Začela sem razmišljati – kdaj, zakaj, kako in če sploh opazimo tisto, kar manjka?

So stvari, ki jih ne opazimo. Malenkosti okoli nas, ker pač nismo pozorni. Konec poletja drevesa začno počasi spreminjati barvo listja. To ne opazimo do trenutka, ko se en dan zbudimo in vidimo bogastvo zlatih jesenskih barv. Potem dolgo ne opažamo, kako listje počasi odpada, ampak se pač zbudimo v jutro, ko je vse megleno in so drevesa gola. Pojavijo se prvi sončni dnevi in skozi noč se vse obarva zeleno. Odlagamo naša oblačila, kos za kosom, in že smo sredi vročinskega vala v juliju. Leto je naokoli, pa sploh nismo bili pozorni.

Pravijo, pravimo, da cenimo šele, ko izgubimo. Sicer smo preveč fokusirani na tisto, kar nimamo, kar nam manjka v danem trenutku. Sredi poletja nikoli ne opazujem listov na drevesih. Vedno pa to zaznam na začetku zime – ko jih ni. V pogovorih zadnjih dni opažam, da se vsi čudimo, kako je možno, da smo že v sredini junija. Eden od razlogov, da nam je to rahlo nejasno, je vsekakor vreme. To je namreč takšno kot da smo v aprilu. Morda je tudi vreme ostalo v karanteni in še ne ve, da smo že skoraj v poletju.

Šalo na stran – kot glavni razlog, da ne dojemam, da je dejansko poletje čisto pred vrati, pa je predvsem dejstvo, da mi je nek čas »zmanjkal«. Zaprti v svojih domovih, v svojih občinah, omejeni z druženjem, smo izpustili skoraj tri mesece življenja. Nekih stvari, ki jih ne opazimo, ker smo jih pač navajeni. Ena izmed takšnih stvari so tudi dogodki. Slednji so v osnovi namenjeni našemu druženju, ustvarjanju skupnosti, preživljanju prostega časa, tudi obeležitvi pomembnih zgodovinskih trenutkov. Vendar pa, ker so tradicionalni, so tudi nek neopazni opomnik časa. In to ne le dogodki – dejansko tudi tiste prve kavice na sončku v prvih spomladanskih dnevih, prvi koktajli, ko nastopijo dovolj topli večeri, so kot neka nevidna ura. Dajejo nam občutek časa, ki se ga zavedamo šele, ko izginejo.

V zadnjih majskih dneh sem pisala o naši nepotrpežljivosti – »a smo že tm?«. V večji meri »smo že tam«. Obstajajo še anomalije kot so na primer srednješolci doma in ne v šolah, ampak v veliki meri pa smo »zalaufali svoje motorje« in smo tam, kjer smo bili (z nekaj spremembami). Znašli smo se v svojih ustaljenih tirnicah – ampak nekaj se nam zdi nenavadno, pa ne znamo ubesediti, ker ne opazimo. Ni to, to. Tako zelo smo se fokusirali na to, kaj smo zaradi karantene izgubili (svobodo gibanja po planetu, dogajanje, druženje …), da nismo opazili časa, ki je spolzel mimo nas. Mesecev! In ko končno dobimo nazaj naša življenja, vsaj približek temu kar so bila, nas preseneti koledar – ker smo v juniju in nam je bil odvzet nek čas. Zato smo zmedeni.

Sprašujem se, ali si vzamemo premalo časa, da bi razmislili o »malenkostih« naših življenj. Vedno znova me namreč navdušijo naši možgani s svojo racionalizacijo. Kajti, mi se ne ustavimo. Ne razmislimo. Ne vzamemo si časa, da bi ugotovili – in ugotovili bi lahko tako veliko stvari o nas samih. Ampak ni časa, ker hitimo naprej. In zato naši možgani racionalizirajo stvari po svoje – sklepajo po svoje. Naši možgani si večkrat izmislijo dele zgodb, ki nam manjkajo v glavi. Brez teh delcev bi bili izgubljeni in ne bi funkcionirali. Naše telo je sprogramirano tako, da preživi. Da se prilagodi. In tako se bo zgodilo tudi sedaj – nekaj časa bomo presenečeni, da je že maj. Pardon – junij! Sami sebi se bomo čudili glede vsakodnevnih banalnosti – v juniju namreč že prvi odhajajo na dopust, letos se bo to zamaknilo. Ponavadi ta čas že vemo, kam se bomo odpravili – letos nas večina ne ve. Tudi otroci so zmedeni, saj je bilo šolsko leto letos nenavadno in so počitnice hitreje. Oziroma za srednješolce niti ne bo tega klasičnega prehoda iz šolskih klopi v domačo okolje.

V torek sem pri sebi opazila še eno takšno majhno stvar – ponavadi imam v tem času že dodelan poletni seznam branja. Na telefonu si skozi leto, predvsem spomladi delam seznam knjig, ki si jih potem naenkrat izposodim in berem tekom glavnega dopusta. Tega seznama letos še ni oziroma je zgolj v nekem zametku. Prav tako pa sem v pogovoru z zaposlenimi Knjižnice Domžale ugotovila, da nisem edina. Da so police letos še kar polne, saj še ni tistega navala »velikega izposojanja«. Če začnemo opazovati, bomo videli, da so posledice virusa, pandemije in predvsem karantene tako obširne, da posegajo na vse koščke naših življenje, predvsem pa na naš družbeni sistem.

Kaj pričakujem, da se bo zgodilo? Nič. Življenje gre naprej. Nekaj časa bomo še rahlo zmedeni, da je že junij, potem pa bomo pozabili. Tako kot smo hitro pozabili karanteno. Neverjetno prilagodljivi smo, ker moramo biti. Včasih pa je zanimivo, se ustaviti za trenutek in ugotoviti, kaj delamo. Zakaj se tako počutimo kot se. Življenje je potrebno živeti – vendar pa na avtocesti nikoli ne opaziš narave, okolice in ljudi, tako kot to lahko opaziš na lokalnih cestah.

Avtorica: Ajda Vodlan (Ajda piše)