Moja Slovenija, vse najboljše! #Ajdapiše

Dan državnosti. Moja prva asosiacija na ta praznik izvira iz šolskih dni – konec šole in začetek počitnic, začetek tistega pravega poletja. Ni čudno, da je to eden mojih naljubših državnih praznikov. Tudi, ko si že v službi, je to lep praznik. Letos nas je veliko vzelo dopust v petek in tako uživamo v podaljšanem vikendu. Izleti po Sloveniji, pikniki doma, morda obisk morja. To je en super fajn dan, ko nas je večina prostih. Vendar pa je ta praznik več kot super fajn dan – in bilo bi prav, da o tem govorimo. Pa ne le politiki znotraj svojih (populističnih) debat. Ali pa zgodovinarji v predavalnicah. Ampak mi – Slovenci. Tisti rojeni tukaj, tisti, ki so državljanstvo pridobili. Kaj je Slovenija? Kaj hočemo za našo domovino? Kakšno državo želimo? Ker se mi zdi, da ponavljamo napako naše prejšnje države – da zopet pravico do samoodločbe naroda razumemo kot enkratno dejanje. En referendum in prihodnost je odločena za vedno.

Velikokrat sami sebi očitamo, da smo premalo domoljubni – da Američani praznujejo 4. julij na veliko z ognjemeti. Francozi s paradami rojstvo republike 14. julija. In še bi lahko naštevala. Ta naš praznik v Sloveniji pa ponavadi zbudi samo eno debato in ta je politična. Kdo bo vabljen na proslavo, kdo ne bo šel, ker se ne strinja z njo in kdo bo letos organiziral antiproslavo v senci? Nič nenavadnega navsezadnje ni, da volilna udeležba upada – debate so iste, ne glede na to, kdo je na oblasti in kdo v koaliciji. Edino bolj (sarkastično) smešno je, ko se te debate ponovijo in nekdo enkrat v debati nastopa kot pro (v vladi), drugič pa malce drugačen pro (spet v vladi). Da ne bo nejasno – navezujem se predvsem na vlogo SMC in zloglasnega inventarja v slovenskih vladnih koalicijah, DeSUS.

Kar pa najbolj pogrešam, pa je debata med nami, ljudmi, državljani. Kakšno Slovenijo želimo? Seveda, uspešno. Ampak, kako uspešno? Na katerem področju? Če se usmerim na samo državnost – kakšno vlogo državnost tvori v naši družbi? Vsi poznamo tisti zloglasni Kennedyev slogan – ne kaj država naredi zate, ampak kaj ti narediš za državo. Poslušamo zgodbe o posmeznikih, ki izkoriščajo vse državne pomoči in potem beremo kolumne, ki to obsojajo. Kaj si pa na ljudski ravni mislimo o tem? Radi se oziramo po severu in njihovi urejenosti – toda, koliko delamo za državo, ko od tega nimamo nič? Ali živimo slogan – država, družba to smo mi?

Po drugi strani pa sem tudi mnenja, da si moramo določene stvari oprostiti. Se zavedati, da je naša država mlada in majhna, tekmuje pa v svetu starih, izkušenih in velikih. Prav je, da se včasih ustavimo in si zaploskamo. Navsezadnje dosegamo vrhunske rezultate – tako posamezniki, kot država. Gibamo se med najboljšimi na svetu. Še vedno prednjačimo in vodimo v “vzhodnem” delu Evropske Unije. Katerakoli merila pogledamo – dosegamo vsaj dobre rezultate. Zato verjamem, da je prav, da nismo kritični per se. Da znamo pohvaliti, kritiko pa podajamo zgolj konstruktivno. Nismo Švica, ker smo Slovenija. Navsezadnje, tudi pri korona karanteni smo jo dobro odnesli. Ali je razlog nizkih številk obolelih in sploh smrtnih žrtev dejansko uspešna politika odločanja in upravljanja, ne vem – naj o tem sodijo Kopitarji. Dejstvo je, da nismo doživeli tistih črnih scenarijev. Dejstvo je, da smo razvita država. In dejstvo je – imamo potencial.

Sama sem od naše države starejša zgolj slabo leto. Odraščala sem v Sloveniji, gor rasla z njo. To je moj dom, moja domovina. Želela bi si, da bi bilo več sodelovanja. Več delanja za dobro nas kot družbe. Želela bi si, da bi bilo manj debat o tem, kaj je bilo slabih 80 let nazaj. Kdo sem jaz, da bom sodila vojne čase in ljudem moralizirala, kaj bi bilo prav narediti v času, ko se ni vedelo, kdo bo zmagal in kdo gospodaril. Jih obtoževala, da niso uvideli višjega konteksta komunistične revolucije ali pa jih obtoževala kolaboracije, ko so želeli le preživeti? Verjamem, da smo po bitki res lahko vsi generali. Zato bi si želela, da najdemo konsenz. Konsenz zato, ker se zavedmo, da na koncu dneva delamo, da bo nam vsem bolje. Raziskave so pokazale, da so bogataši v revnih državah redko srečni. Zato, ker jih je strah svojih sodržavljanov. Težko je živeti srečno, če družba ni srečna. Nemogoče se je počutiti varnega, če ne živiš v varni državi.

Slovenija je varna. Je zelena, je uspešna. Imamo znanja, da dosežemo več. Za naš skupni praznik si želim najprej to, da se zavedamo, da je to NAŠ praznik. Slovenija smo mi – njeni državljani. Dalje pa si želim, da pokopljemo sekire in začnemo sodelovati. Da po avstrijskem vzoru v politiki določimo ključne projekte, ki jih vozimo naprej ne glede na to, kdo je na oblasti. Časi osamosvojitvene vojne, pa navsezadnje tudi prvi dnevi korone so pokazali – znamo skupiti skupaj. Želim si torej, da bi znali stopiti skupaj, ko cilj ne bi bil premagati sovražnika, temveč le uspeti. Dan državnosti je praznik, ko praznuje naša država. O državi in državotvornosti pa bi se morali pogovarjati vsak dan v letu. Konstruktivno in kritično. Kajti država se ne gradi v predavalnicah in parlamentu, temveč na ulici,v pisarnah, kavarnah in doma. Državotvornost ni stvar politične in akademske elite, temveč prav vsakega izmed nas – vsakega državljana. Ni le stvar volitev, temveč je predvsem stvar vzdušja v državi. Vsak dan. Naj se debata prične na naslednjem pikniku, naslednjem izletu, naslednji kavi …

Dragi Slovenci, vse najboljše!

Avtorica: Ajda Vodlan (Ajda piše)