Izrael, Iran in ali gre svet v maloro? #Ajdapiše

Bilo je petkovo jutro, ko sem vstala po napornem prejšnjem dnevu in se odpravila v službo. Nevedna. Samo hitela sem, da ne zamudim in s podočnjaki, ker je preprosto predolg teden za menoj, pa še polna jagodna luna me je dohitela. Na poti v službo sem premišljevala, kako hitro je postalo prevroče in da smo res sredi poletja. Razmišljala sem, da sem morda naredila napako pred nekaj tedni, ko nisem kupila neke fine lanene obleke, ki bi bila idealna za te dni. Zdela se mi je preveč vrečasta. Ah, obžalujem! Nato sem prišla v službo in še pred prvo kavo izvedela več o Iranu. Ta kolumna ne bo ne o Izraelu, ne o Iranu, ker ironično ne poslušam Prešernovega nasveta o Kopitarju in raje pametujem o vsem drugem iz tega življenja, čeprav nisem strokovnjak.

Naj bo torej kolumna o tem, da sem v tistem trenutku razmišljala o začetku kakšne vojne. Se je tudi takrat v preteklosti kakšno nevedno dekle vozilo s kolesom, ko so začeli napad? Zagotovo. Pa ne primerjam nobenih zadev iz preteklosti, le zanimivo se mi zdi, kako si predstavljamo zgodovino, da se je svet do enega dne obračal v eno smer, potem se je zgodilo nekaj in je bilo vse drugače. Vse! V resnici temu nikoli ni bilo tako. Revolucionarnih premikov je v zgodovini malo in po navadi se je zgodilo, da je svet dalj časa drsel v neko stvar … Vprašanje je, ali so ljudje to opazili (pravi čas?) Če pozabimo na vojne, samo spomnimo se na covid. Ste kaj opazili, ko se je začelo na Kitajskem? V Italiji? Ali pa smo se zavedali šele, ko so zaprli vrata pred našim nosom?

Nekaj dni nazaj (oziroma bilo je že kar dva tedna nazaj, konec meseca maja) sem bila na premieri odlične predstave z naslovom Anhovo v Novi Gorici, ki je v ospredje postavila današnjo cementarno in nekdanjo tovarno azbesta. Predstava je že dobila prvo nagrado in to je nagrada tantadruj za družbenokritični angažma in vzpostavljanje skupnosti, 2025. Verjamem, da ni zadnja nagrada. Predvsem pa je to predstava, ki bi si jo morali pogledati vsi politiki v državnem zboru, pa tudi vsi Slovenci. Da vidimo, kje živimo. In ne bo nam všeč.

Predstava najprej opisuje zlate čase tovarne azbesta in tisti veliki socialni čut tistega časa, ko je Jugoslavija še blestela. Zabolijo realni podatki, ko gledalec izve, kdaj je Švedska začela z opozorili, da je azbest nevaren. V 60. letih … Predstava odlično prikaže duh časa in sistem, v katerem so šteli dosežki družbe, ne življenje posameznika. Prikaže, kako so vsi z veseljem delali, ker so gradili družbo. Zase. In potem prikaže nejevero teh ljudi, ko izvedo resnico. Predstava se nadaljuje z dogajanjem danes in to je tisto, kar zares zaboli – ko vidiš vrednost človeka v sistemu. Pa na žalost ne govorim več o prejšnjem sistemu, temveč o današnjem. Ne želim izdati vseh podrobnosti predstave, ki pred gledalca v štirih urah (in povem vam, da predstava dejansko ni niti minuto predolga ali dolgočasna!) nastavi konkretna dejstva: dokumente, številke, predvsem pa besede dejanskih ljudi. Od odvetnic do politikov. Ni vse črno: izvemo tudi o pogumnih dejanjih zdravnic, katerim je dejansko zelo mar za svoje paciente. Kar srce mi je zaigralo, ko sem poslušala o tem, kako si mali človek upa! Žal pa tekom predstave spoznamo, da je Slovenija žal vse prevečkrat res “Balkan”. Da vladajo interesi, ki ne bi smeli. Da ljudje z močjo nimajo nobene vesti. Da odgovornosti ni. Da šteje denar … In da ljudje umirajo – ne, ker so na koncu poti ali ker je to usoda. Temveč zato, ker je pač nekaterim vseeno … Ko slišiš celo zgodbo, si zgrožen. Po predstavi sem nadaljevala z brskanjem po spletu o tej zadevi, pa tudi drugih, v katere so vpleteni isti ljudje. In bilo mi je slabo, ko sem pomislila – kje živimo?! Ko pogledaš to predstavo, te dejstvo, da ljudje vladi v času korone ali drugih situacijah, ne verjamejo, ne preseneti več. Zakaj bi ji verjeli? Če je vse to res … in res je.