Dobrodošli v novi normalnosti! #Ajdapiše

Nova normalnost je vsakdanjik, ko po svetu hodimo z maskami na obrazu, ko je vsaka bolečina v grlu obvezno testiranje, ko letala le redko letijo nad mojo hišo, ko v dve sosednji državi ne moreš iti, vsaj ne brez karantene, ko so na mejah ponovno policisti, ko dogodkov ni, če pa so, sedimo narazen in se manj družimo … Dobrodošli v 2020.

Sovražim besedo normalnost. S takšno lahkoto jo uporabljamo, z njo označujemo stvari, ljudi, dogajanje, pa se tako redkokdaj vprašamo, kaj sploh sporočamo. Normalnost je navadna stvar in je neka konvencionalnost. Tisto, kar ne izstopa. S tem opisom ne bi bilo nič narobe, vendar pa beseda normalnost s seboj nosi tudi čustva in predvsem sodbe. Normalno je zaželeno, je sprejeto, navsezadnje – je normalno! »Tako pač je«, je pač normalno. Seveda vsi jamramo, ko nosimo maske, vendar sprejmemo realnost kot novo normalnost in ker je prilagoditev za preživetje potrebna, preprosto živimo naprej. Toda, kje je pa razmislek?

Moj pomislek uporabe termina ni kritika ukrepov, saj naj čevlje sodijo Kopitarji. Kot družboslovka, predvsem pa kot človek v družbi, se sprašujem, kaj vse bomo sprejeli in predvsem, je to trenutni ukrep ali naša prihodnost? Se bo nova normalnost končala, kajti saj vsi vemo, da pot nazaj nikoli ni mogoča. Nas čaka prihodnost, ko bomo vse naročali od doma, delali od doma, nosili maske in se družili zgolj virtualno?

Besede niso le besede, niso objektivni opis realnosti, temveč v sebi nosijo čustva, sodbe in navsezadnje besede tudi gradijo realnost. Zato se sprašujem, kje je kakšen premislek o stanju? Zagrabili smo besedo »nova normalnost« in jo brezglavo uporabljamo, ko opisujemo svet v letu 2020. Ta naša brezbrižnost uporabe besed, predvsem pa sprejetje stanja brez debate o prihodnosti, me skrbi. Trenutno še vsi pomnimo svet kot je bil, torej »staro normalnost«. Manjka nam druženje, manjka nam sproščenost, še vedno smo naklonjeni izobraževanjem in sestankom v živo kot videokonferencam. Skrbimo za higieno, vendar pa bi bili radi brez mask – pogrešamo komunikacijo, ki vključuje obrazno mimiko. Pogrešamo »svobodno« dihanje. Pa vendar, se bomo navadili na »novo normalnost«? Bomo pozabili na vse, kar smo imeli? Morda mi ne, toda, kaj pa naši zanamci? Bo leto 2020 nekoč prelomnica v zgodovinskih učbenikih kot je 476, 1492, 1789, 1848, 1918, 1939 … V šolskih klopeh pri zgodovini sem se vedno spraševala, kako so se ljudje počutili v tistem letu. Kako so lahko preživeli takšno spremembo. Kako je posameznik leta 1939 doživel začetek vojne, ko se je vse spremenilo in nato leta 1945 ponovno obrnilo na glavo? Zanimalo me je, kako človek racionalizira take velike spremembe v svoji glavi. Kako sam sebi razloži? Letos, ko so se zaprle občinske meje, sem spoznala. Z lahkoto! Sprememba namreč nikoli ni zares čez noč. Letnice in datumi so mejniki, ki jih skoraj vedno določimo za nazaj. Prave spremembe pridejo počasi in jih sprejmemo dan za dnem. Čudimo se jim, tudi upiramo, postopoma pa jih sprejmemo, jih sprva imenujemo »nova normalnost«, nato pa postanejo gola realnost.

Glamping kot termin se je začel uporabljati v Veliki Britaniji na začetku novega tisočletja. Prav glamping je v letošnjem letu v Sloveniji doživel največji razcvet – večina Slovencev se je očitno z boni odločila izkoristiti glamping. Vsi vemo, kaj je glamping in v medijih to besedo mnogokrat zasledimo. Vendar pa glamping ni nič novega. Že v 16. stoletju je škotski grof kralja in njegovo mamo peljal na glamping po škotskem visokogorju. Najbolj razkošen glamping je bil verjetno 1520, ko je potekal diplomatski vrh med Francijo in Veliko Britanijo. Na srečanju med Henrijem VIII. in Francem I. Francoskim je bilo postavljenih 2800 šotorov ter menda tudi fontana rdečega vina. Zgodovina glampinga se je nadaljevala predvsem z obiski kolonialne gospode v Afriki in nato velikim preporodom po letu 2010.

Glamping tako ni nič novega, le beseda je nova. Mi pa o tem govorimo kot da je nekaj novega. Navdušeni smo kot majhni otroci. Včasih nas vidim, da smo kot majhne čebelice, ki hitimo od cveta na cvet. Otroke mnogokrat vidimo, kako se igrajo in jih ne jemljemo resno. Toda kako zares drugačni smo? V januarju je bila naša obsedenost z Brexitom – se danes sploh še kdo spomni te besede? Sedaj je virus, kaj pa sledi? Včasih smo tako zaverovani v trenutno stanje, da pozabimo pogledati široko sliko in se ozreti tudi na preteklost. Svet se ves čas spreminja. Vsak dan lahko rečemo, danes je nov svet, nova realnost in navsezadnje tudi nova normalnost. Ker je res vsak dan drugačen in nič ni kot je bilo. Pa vendar nas včasih zanese navdušenje nad novim in nad pričakovanjem prihodnosti, zato posledično verjamemo, kako smo pogruntali nekaj čisto novega. Kako je vse čisto drugače in kot še nikoli.

Zato me skrbi, kako smo sprejeli termin nova normalnost – kot da je to normalno. Ker četudi je nekaj normalno, to ni nujno okej. Nekoč je veljalo kot normalno, da je Zemlja ravna. Naj bodo maske, razkužila, ohranjanje razdalje, karantene in vsi ostali ukrepi trenutno stanje. Naj bo leto 2020 tisto leto, ko smo spoznali in se naučili mnogo. Obdržimo dobre trende, sicer pa naj to nikoli ne bo normalnost. Ne želim takšne prihodnosti zase in za naše zanamce. Ne želim, da smo roboti. Želim, da obdržimo čustveno stran človeka, komunikacijo z obrazno mimiko in rokovanje, objemanje, poljubljanje dobrih znancev.

Ajda Vodlan (Ajda piše)

Ajda je s pred kratkim začela pisati tudi tedenski novičnik (newsletter), na katerega se lahko naročite. Tako boste lahko na svoj e-mail vsak teden prejeli njeno kolumno, objavljeno na našem portalu in druge zapise, ki jih objavlja, hkrati pa boste lahko prebrali tudi bolj intimen zapis, ki ni objavljen nikjer drugje. Na njen tedenski novičnik se lahko prijavite tukaj.