Zeliščarice Društva Lipa Domžale obiskale naravni rezervat v Strunjanu

Kot vsako leto, smo tudi letos, še bolj nestrpno, čakale, če se bomo lahko odpeljale proti morju, zadihale morski zrak in uživale v raziskovanju narave. Ukrepi so se sprostili in naša mentorica Veronika nas je povabila na ogled Krajinskega parka Strunjan.

Po obvezni kavici na lepi, preurejeni strunjanski plaži in nenadejanem srečanju in pozdravu s pevcem Nacetom Junkarjem in njegovo pesmijo »Vrniva se na najino obalo«, smo se srečali z vodičkama Krajinskega parka, ki sta nas popeljali po najvišjem klifu na Jadranu, visokem 80 metrov in dolgem 4 km.

Naravni rezervat Strunjan je del Krajinskega parka, s pripadajočim 200 metrskim pasom morja. Celotni rezervat pa meri 160 ha. Je izjemno pomemben z vidika varovanja naše naravne dediščine, za ohranjanje ekološke stabilnosti in biotske raznolikosti celotnega Tržaškega zaliva.

Tu najdemo redke, ogrožene živalske in rastlinske vrste, pomembne za ohranjanje in delovanje človeka v naravi. Trdno morsko dno je poraslo z algami, globlje preide v zamuljeno dno, na njem pa uspevajo obsežni »travniki«, kjer kraljujejo leščurji in črni cevkarji. Globlje živijo morske vetrnice, polži, školjke, spužve, morski ježki , kačjerepi …
Prepadne stene in prodna tla ob vznožju klifa so prepuščeni naravnim procesom, kjer morje, dež in veter preoblikujejo plasti kamnin in jih spreminjajo že 40 milijonov let.

Na robovih klifa raste črni gaber in puhasti hrast, vednozeleni šipek, najpogostejša podrast pa je trava jesenskega vilovina.

Tu raste lovor, tudi nepravi lovor, aleapski bor, črni bor, črni gaber, mali jesen, puhasti hrast, glog, brnistra, mirta, ruj, ki že odcvetava in dobiva značilno rdeče liste, vednozelena cipresa in še mnoge druge.

Bogato rastlinje je dom tudi številnim živalim, največ žuželkam, tako metuljem, bogomoljkam in kobilicam.
Prelep je pogled na Piran na eni strani in Mesečev zaliv na drugi. Ime je dobil po obliki meseca. Čez morje pa na Tržaški zaliv.

Nad zalivom pa kraljuje Strunjanski križ, zgrajen leta 1600, ko naj bi se po ustnem izročilu zgodil čudež. Mornarjem se je v strašnem viharju prikazala Marija, morje se je umirilo in v zahvalo so domačini postavili križ. Od njega, v lepem vremenu, seže pogled vse do Triglava.

Strunjanske soline so del Krajinskega parka Strunjan in se nahajajo na njegovem obrobju. So najsevernejše soline v Sredozemlju, na katerih vsako leto na tradicionalen način pobirajo morsko sol že več kot 700 let. Prvič so bile omenjene že leta 1274 in bile med 15. in 17. stoletjem pomembne soline Beneške republike.

V obnovljeni solinarski hiši, smo si ogledale 20 minutni filmček o solinah. Opuščene soline nudijo zatočišče številnim živalim, predvsem pticam.

Posebnost Krajinskega parka je Stjuža, edina slovenska morska laguna, zapuščina naravnega ribogojstva, zatočišče, ki nudi skrivališče in gnezdišče pomembnim vodnim pticam.

Kar sedele bi na sončku, a dan se je prevesil v drugo polovico, zato smo se odpeljale še proti Izoli, kjer smo si ob robu travnika nabrale lovor in oljčne liste. Med suhimi travami pa je rastel še trpotec, rumena lakota, črna detelja, oves, kamilica in še mnogo drugih rastlin.

Zadovoljne in srečne smo se odpeljale proti domu. Naužile smo se morskega zraka, pošteno sprehodile, se spet veliko naučile in spoznale, kako lepa je naša mala Slovenija in kako malo jo poznamo.

In še misel, ki smo jo opazile, napisano na avtu:

Sol je morje, ki ni moglo do neba.

Besedilo in fotografije: Marina Kopač