Otroku stokrat isto ponovim, pa se nič ne zgodi

V sodobni družbi se številni starši vsakodnevno srečujejo z občutkom, da jih otroci ne jemljejo resno. Izguba starševske avtoritete je postala eden izmed najpogosteje izpostavljenih izzivov današnjih družin.

Izgubo starševske avtoritete potrjujejo tudi terapevtske prakse. Vzroki zanj so prepleteni:

• od sprememb v stilu vzgoje do vpliva digitalizacije,
• hitrega tempa življenja in
• zahodnega družbenega ustroja, ki poudarja individualizem, samostojnost in otrokov glas.

V takšnem okolju starši pogosto omahujejo med željo po bližini in potrebo po postavljanju meja, kar dodatno oslabi njihovo vlogo voditeljev v družini.

O izzivih sodobnih staršev, ki se sprašujejo, kako doseči, da jih bodo otroci slišali in upoštevali njihove zahteve, smo se pogovarjali z dr. Lidijo Bašič Jančar, zakonsko in družinsko terapevtko. Pri svojem delu se redno srečuje z vprašanji o postavljanju meja, avtoriteti in medgeneracijskem nerazumevanju. V nadaljevanju predstavljamo štiri izhodišča, o katerih smo spregovorili z njo.

POGOVOR S STROKOVNJAKOM odgovarja dr. Lidija Bašič Jančar

Vedno več staršev opaža, da jih otroci ne jemljejo resno

Zakaj danes vse pogosteje prihaja do izgube avtoritete v odnosu med staršem in otrokom? Kaj so po vašem mnenju ključni družbeni in psihološki dejavniki, ki prispevajo k temu pojavu?

Do tega ne prihaja, ker bi starši bili “slabi” ali nesposobni, temveč zato, ker se je razumevanje vzgoje, družine, družinskih vlog skozi zadnjih 30 let kar močno spremenilo oziroma se še spreminja. Od avtoritativne vzgoje, za katero vemo, da nam ni prinesla nič dobrega, bi se radi obrnili v popolnoma drugo stran. To pa je permisivna vzgoja, ki pa je tudi škodljiva, saj starša potiska v pasiven položaj. Ko starši izgubijo občutek, da imajo pravico postaviti mejo, otroku odvzamejo pomemben razvojni kompas.

Druga stvar je, da se otroku dodeli preveč odgovornosti (o čem vse že lahko odloča in kaj vse že mora sam narediti – na primer odloča o stvareh, ki presegajo njegove zmožnosti), zaradi česar se hitro poruši hierarhija otrok-starš. Otrok tako nima več občutka, da je voden, ampak dobi občutek, da mora sam voditi. Brez jasne zunanje regulacije (strukturiran starš) pride do več konfliktov in občutka »kaosa« v odnosu.

Permisivna vzgoja je v zadnjih desetletjih postala pogost odgovor na togo avtoritativno vzgojo iz preteklosti

V kolikšni meri je permisiven vzgojni slog prispeval k zmanjšanju starševske avtoritete? Je popustljivost staršev res tisto, kar otrokom daje občutek, da meja ni potrebno upoštevati?

Tako je, zdi se mi, da gre razvoj vedno iz ene skrajnosti v drugo (ker pravzaprav iščemo ravnovesje, pa ga še ne znamo vzpostaviti), enako je pri vzgoji. Permisivna vzgoja je slaba, škodljiva, enako kot avtoritativna, ki je nasilna. Permisivna potiska starša v pasiven, neaktiven položaj, tak starš ne postavlja meja, se ne ukvarja z otrokom in na otroka postavlja preveč odgovornosti. V tem se otrok seveda ne znajde.

Pri tej vzgoji je problematično to, da starš otroku ne pomaga regulirati njegovih čustveno zahtevnejših stanj, zato težje pridobi občutek za strukturo, se težko sooča s frustracijo, doživlja meje kot nekaj naključnega oz. jih ne upošteva, se upira (ker jih pravzaprav želi in potrebuje). Permisivni starši pogosto postavijo mejo, a je ne vzdržijo. Popustljivost pogosto izvira iz: bojevanja z občutkom krivde (npr. zaradi dela), strahu, da bi poškodovali odnos, lastnih nepredelanih izkušenj avtoritarne vzgoje, izgorelosti. Permisivna vzgoja je problematična zato, ker ne daje strukture in varnosti.

Sprememba družbenih vlog je temeljito preoblikovala dinamiko družin

Ali je k izgubi starševske avtoritete prispevala tudi spremenjena vloga ženske v družbi? Kako je prehod iz tradicionalnega modela – kjer je bil oče pogosto “strah in trepet”, mama pa primarno skrbnica – vplival na današnje medsebojne odnose in spoštovanje avtoritete?

Pa ne zato, ker so ženske postale “močnejše” ali “preveč emancipirane”, temveč zato, ker se je temeljno preoblikovala družinska struktura, način regulacije v odnosih in koncept avtoritete kot take. Gre za kompleksen proces, v katerem se prepletajo tako psihološki premiki, porušena hierarhija vlog, preoblikovanje partnerskega odnosa, pa tudi vzgojno-nevrobiološke potrebe otrok.

Ker starša na primer želita biti ekipa, se pogosto preveč prilagajata eden drugemu, posledično pa ne vztrajata pri mejah, za katere bi čutila, da so prave. Po drugi strani pa tudi, ker je tradicionalna očetova vloga razpadla, veliko očetov ni čustveno prisotnih, se izogiba konfliktom, uporablja permisivnost kot način ohranjanja miru, se boji biti kot njihov lastni oče. Otroci ne potrebujejo povratka k patriarhatu. Potrebujejo starša (oba), ki sta jasno diferencirana, čustveno regulirana in dosledna.

Postavljanje meja je dolgoročen proces, ki se začne zgodaj in zahteva doslednost

Kje in kdaj naj starši začnejo postavljati meje ter kako naj postopajo, da ob tem ohranijo povezovalni odnos z otrokom? Katere konkretne korake priporočate pri uveljavljanju zdrave starševske avtoritete?

Zdrava avtoriteta je mirna, dosledna in topla odrasla prisotnost, ki postavlja jasne meje, hkrati pa ostaja povezana z otrokovimi čustvi. To ne pomeni kazni ali strogosti, temveč strukturirano, mirno in predvidljivo vodenje. S postavljanjem meja želimo otroku pomagati regulirati težja čutenja, kot so jeza, bes, strah, nemoč … S tem zagotovo dosežemo varnost, ki jo otrok ponotranji in poveže z odnosi. Predvsem pa moramo imeti vedno v ospredju odnos — odnos se ohranja, dosežemo povezanost.

Povezanost in meje nista nasprotji — sta dve krili istega procesa. Ko postavljamo meje, poskušamo ohraniti mirnost, stabilnost, odločnost (vemo, kaj želimo in vztrajamo). V mirnosti je moč, popustljivost pa nas vodi v izčrpanost. Dajemo jasna sporočila, ki jih tudi večkrat ponovimo, kot na primer: »Ne dovolim, da me udariš. Sem pa tukaj s tabo, vidim te, pomagajva najti drug način.« Meje tako ostanejo, tudi odnos ostane.

Način postavljanja meja in otrokov upor

Način postavljanja meja je seveda tudi odvisen od starosti otroka. Pri mlajšem otroku bomo drugače obrazložili, zakaj nekaj želimo, kot na primer pri mladostniku. Pomembno se je zavedati, da tudi starši znotraj sebe potrebujemo regulacijo, umirjanje, da lahko zdržimo in ne kaznujemo.

Otrokovo vedenje je razvojno in otrokov upor je vedno pomembno razvojno obdobje, starši pa jih moramo nežno, a odločno voditi skozi to pot. Na primer, majhni otroci regulacijo dobesedno prevzamejo iz živčnega sistema starša. Pomaga, da na primer starš kleči (se postavi v isti nivo z otrokom in otrok ga ob tem čuti), lahko se ga dotaknemo in ostanemo mirni. Bližina pomaga, da otrok mejo doživi kot varnost, ne zavrnitev. Vedno moramo ločiti vedenje od osebnosti (“To, kar si naredil, je bilo boleče za bratca” in ne: “Grdo si naredil, slab si.”).

Zgodnje postavljanje meja in doslednost staršev sta temelj zdrave avtoritete

Starševska avtoriteta se ne zgradi čez noč – je rezultat številnih drobnih, a doslednih korakov, ki jih starši izvajajo iz dneva v dan. Prav zgodnje otroštvo je tisti čas, ko otrok najhitreje vpija sporočila o tem, kaj je dovoljeno in kaj ne, ter obenem preverja, kako resno starši stojijo za svojimi besedami. Zato je ključnega pomena, da starši meje začnejo postavljati zgodaj, jasno in mirno, ter da se jih tudi držijo, ko je to najtežje.

Otroci pogosto testirajo meje – ne zato, ker bi želeli izzvati konflikt, temveč ker potrebujejo občutek varnosti, ki ga prinašajo jasna pravila. Doslednost staršev jim daje strukturo, občutek predvidljivosti in zanesljiv odnos, znotraj katerega se lahko varno razvijajo. Tudi kadar otrok na prvi pogled ne upošteva zahtev, je prav vztrajnost tista, ki mu sporoča: »Na tebe lahko računam, tvoji odzivi so jasni in stabilni.«

Zato je spodbuda staršem preprosta, a pomembna: začnite zgodaj, vztrajajte mirno, ostanite dosledni – in postopoma boste gradili odnos, v katerem se bodo otroci učili spoštovanja, odgovornosti in sodelovanja.

V okviru naše rubrike o starševstvu želimo v razpravo vključiti tudi vas, drage bralke in bralce. Vabimo vas, da preko spodnjega obrazca z nami delite svojo izkušnjo, dilemo ali primer iz vsakdanjega družinskega življenja, kjer ne najdete prave rešitve. Vaš primer bomo zaupno posredovali dr. Lidiji Bašič Jančar, ki bo v eni od naslednjih objav pomagala poiskati strokoven in hkrati življenjski odgovor. Skupaj bomo poskušali najti poti, ki bodo v podporo tako otrokom kot staršem. Lahko pa tudi samo označite tematike, o katerih bi želeli izvedeti več.

Vabljeni k spremljanju poglobljenih intervjujev, ki jih objavljamo vsak torek ob 17.30 na spletnem portalu domžalec.si. Z njimi poskušamo obogatiti vaše partnersko in družinsko življenje!

Avtor: S. O.; Foto: canva.com

Od partnerstva do starševstva: nova sezona intervjujev z dr. Lidijo Bašič Jančar