V slovenskem izobraževalnem sistemu se vse bolj uveljavlja praksa izdajanja odločb o prilagoditvah za učence, ki se soočajo z učnimi težavami, kot so disleksija , diskalkulija, motnje pozornosti in hiperaktivnost (ADHD), ter različne druge razvojne, čustvene ali vedenjske ovire. Gre za uradni dokument, ki ga izda Zavod Republike Slovenije za šolstvo na podlagi strokovnega mnenja komisije in določa prilagoditve šolskih obveznosti ter dodatno strokovno pomoč za učenca.
Trend odločb o usmeritvi se iz leta v leto povečuje, kar predstavlja izziv tako za starše kot učitelje in celoten šolski sistem.
Kaj odločba pomeni? Odločba – uradno imenovana odločba o usmeritvi – določa učne potrebe učenca, prilagoditve pri pouku in ocenjevanju (npr. podaljšan čas pisanja testov, drugačne oblike preverjanja znanja) ter dodatno strokovno pomoč. Namen vseh prilagoditev ni nižanje standardov znanja, temveč omogočanje, da učenci lahko pokažejo svoje resnične zmožnosti kljub specifičnim izzivom.
Kako do odločbe? Pridobivanje odločbe je običajno večstopenjski in relativno dolgotrajen proces:
Prepoznavanje težav – pogosto prve znake opazijo starši ali učitelji (npr. vztrajna težava z branjem ali matematiko, težave s pozornostjo, hiperaktivnost).Testiranje v šoli – šolski strokovni delavci, kot so specialni pedagogi ali šolski psihologi, izvajajo osnovno diagnostiko.Napotitev na klinično obravnavo – splošni zdravnik napoti otroka na nadaljnje strokovne preglede.Strokovna mnenja – klinični psihologi, specialni pedagogi in drugi specialisti pripravijo strokovno podlago za odločanje.Oddaja vloge na Zavod RS za šolstvo – po zbranih dokazih in mnenjih se vloži vloga za odločbo, ki jo nato izda Zavod.
Celoten proces lahko traja tudi več let, kar ob obstoječih učnih težavah otrokom in staršem ne olajša situacije. Da bi prepoznali ali bolje razumeli otrokovo stisko, smo se po mnenje obrnili na dr. Lidijo Bašič Jančar , zakonsko in družinsko terapevtko.
POGOVOR S STROKOVNJAKOM odgovarja dr. Lidija Bašič Jančar
Pogosto se učne težave pri otrocih prepoznajo šele, ko vplivajo na učni uspeh Kateri so najpogostejši znaki vedenja ali učne stiske, ki bi jih morali starši in učitelji pravočasno prepoznati kot možen znak učnih težav?
Znaki učnih težav, pogosto prvi, a ne vedno močno opazni so predvsem:
težave pri branju, pisanju, matematiki, kljub dodatni pomoči, ki je je otrok deležen izven šolskih ur (starši, inštrukcije),
otrok bistveno več časa potrebuje, da nekaj naredi,
težave pri snovi, ki jo sicer že obvlada in bi morala biti avtomatizirana (na primer poštevanka, pisanje…) in
bistvena razlika med ustnim in pisnim izražanjem.
Vedenjski znaki stiske pa se predvsem nanašajo na:
izogibanje šolskim nalogam (pozabljlanje, kaj je za nalogo, pozabljanje zvezkov, nered…),
nemir,
motenje,
impulzivnost v razredu,
pretirana pasivnost in umik v svoj svet,
prehitro obupanje nad nalogami in izzivi.
Za tem je pogosto nizka samopodoba, strah in tesnoba pred šolo, neuspehom, strah pred tem, da se bodo osramotili, strah pred nevrednostjo in da bodo izpadli neuspešni, neumni, zmanjšana notranja motivacija, apatičnost.
Na kognitivni ravni se težave kažejo kot zmanjšana pozornost in slabši delovni spomin (kaj moram danes narediti, kako se lotiti stvari, kaj je učiteljica dala za nalogo…), neenakomeren profil sposobnosti (slabše in močne sposobnosti – na primer izjemen pri matematiki in zelo težko sledi pri slovenščini…). Dostikrat vse te težave spremlja še nespretnost v socialnih stikih, kot na primer umik iz družbe sovrstnikov ali pa pretirana konfliktnost, občutek manjvrednosti in iskanje pozornosti in pripadnosti v določenih skupinah ali pa iskanje identitete zunaj šole.
Podpora doma je ključna za učenca, ki se spopada z učnimi težavami Kaj bi po vašem strokovnem mnenju morali starši nuditi otroku doma, da bi ga podprli v učenju – tako emocionalno kot praktično?
Najbolj pomembno je, da starši otroka zares poznajo (imajo z njim dober stik in vedo, kaj se z njim dogaja), torej odreagirajo že zelo zgodaj na otrokovo stisko. Če v začetku prvega razreda opazijo, da je bil vstop v šolo zanj stres, da se težko prilagodi spremembam, je potrebno to vzeti zares, se veliko o tem pogovarjati in na to opozoriti tudi učiteljico. Predvsem pa ne pritiskati na otroka (kaj drugi zmorejo in kako to, da on ne). Predvsem je potrebno z otrokom govoriti o njegovem doživljanju in ne o neuspehu. Zadosti kmalu poiskati pomoč, če vidimo, da ima otrok določene težave.
Učenci z odločbami se pogosto počutijo drugačne zaradi prilagoditev pri ocenjevanju Zakaj se učenci včasih s temi prilagoditvami počutijo manjvredne ali drugačne od vrstnikov in kako lahko starši ter učitelji to občutje omilijo?
Prav zato, ker otrok lahko drugačnost hitro čuti kot negativno, kot neuspeh. Sploh, če je to otroku narobe predstavljeno, se o tem ne pogovarjamo ali če ostali otroci to razumejo kot neuspeh in mu to tudi dajo vedeti. Zato vedno pravim, da imajo veliko vlogo učitelji, svetovalni delavci že kot preventivno delo: torej se o tem pogovarjajo kot o delu življenja prebitega v šoli (eden je dober v eni stvari, drug v drugi… vsak lahko drugega nekaj nauči…).
Starši pa imajo tukaj tako in tako največjo vlogo, saj otroka spremljajo, z njim živijo. Pomembno je zgodnje prepoznavanje težav in hitro odreagiranje ter reševanje. Včasih je starše sram in težavo kar pustijo, češ, saj se bo rešila. Žal se težave ne rešijo same od sebe, kar pomeni, da je potrebno težave reševati sproti, s sodelovanjem šolskih služb in zunanjih služb, ostalih staršev, če je potrebno.
Otroci pogosto kompenzirajo učne izzive s talentom na drugih področjih Je lahko razvoj veščin v športu, umetnosti ali glasbi ključnega pomena za krepitev otrokove samozavesti in celostnega razvoja?
Absolutno. Umetnost in glasba izjemno vplivajo na razvoj možganov, na umirjenost in predvsem na povezanost in stik. Tudi šport krepi pozitivno povezanost in pripadnost ter učinkuje na dobro počutje ter samopodobo. Vse zgoraj naštete komponente aktivirajo motorične, čustvene in kognitivne mreže hkrati , krepijo izvršilne funkcije (pozornost, načrtovanje, inhibicija), pomagajo pri regulaciji stresa (ritem, gibanje, dihanje), ustvarjajo varne pogoje za plastičnost – učenje skozi izkušnjo. Zlasti glasba in ritmično gibanje imata močan vpliv na: delovni spomin, temporalno procesiranje, integracijo leve in desne hemisfere.
Največji razvojni učinek ima dejavnost, kadar:
je otrokova , ne vsiljena,
poudarja napredek, ne primerjanja ,
odrasli prepoznavajo trud, ne le talent,
ni dodatni vir pritiska ali perfekcionizma.
predvsem pa ob prisotnosti odrasle osebe, ko je le ta empatična, navzoča in povezovalna (na primer, ko otrok vadi kitaro, sta starša zraven, tudi sama občutita, kako dragocena je glasba, otroka ob tem spremljata, ga čutita…).
Ko otrok dobi priložnost Posebna individualna obravnava otroku ne odvzema priložnosti – nasprotno, pogosto mu jo prvič zares odpre. Prilagoditve, dodatna strokovna pomoč in razumevanje njegovih specifik ne pomenijo popuščanja, temveč ustvarjanje pogojev, v katerih lahko otrok razvije svoje potenciale brez stalnega občutka neuspeha. Ko je otrok slišan, razumljen in podprt, se postopoma krepi njegova samozavest, notranja motivacija in občutek lastne vrednosti. Prav to pa so temelji, na katerih lahko gradi dolgoročno uspešnost – ne le v šoli, temveč v življenju.
Ob tem velja pomiriti tudi starše: odlične ocene niso in nikoli niso bile zagotovilo za uspešno, izpolnjujočo kariero. Veliko uspešnih odraslih je bilo v šolskem obdobju povprečnih, nekateri celo zaznamovani z učnimi težavami. Kar jih je razlikovalo, so bile vztrajnost, ustvarjalnost, čustvena inteligenca, sposobnost sodelovanja in vera vase. Prav individualna obravnava lahko otroku pomaga razviti te veščine ter mu pokazati, da njegova vrednost ni zapisana v redovalnici, temveč v tem, kdo je – in kdo še lahko postane.
V okviru naše rubrike o starševstvu želimo v razpravo vključiti tudi vas, drage bralke in bralce. Vabimo vas, da preko spodnjega obrazca z nami delite svojo izkušnjo, dilemo ali primer iz vsakdanjega družinskega življenja , kjer ne najdete prave rešitve. Vaš primer bomo zaupno posredovali dr. Lidiji Bašič Jančar , ki bo v eni od naslednjih objav pomagala poiskati strokoven in hkrati življenjski odgovor. Skupaj bomo poskušali najti poti, ki bodo v podporo tako otrokom kot staršem. Lahko pa tudi samo označite tematike, o katerih bi želeli izvedeti več.
Vabljeni k spremljanju poglobljenih intervjujev, ki jih objavljamo vsak torek ob 17.30 na spletnem portalu domžalec.si . Z njimi poskušamo obogatiti vaše partnersko in družinsko življenje!
Avtor: S. O.; Foto: canva.com
Od partnerstva do starševstva: nova sezona intervjujev z dr. Lidijo Bašič Jančar
Related
