Ali vzgajamo preveč perfektne otroke?

Dandanes si vsak starš želi, da je njegov otrok v vsem, kar počne, najboljši ali bolje rečeno, da je nadpovprečen. Velikokrat vidimo, da starši preko svojih otrok izpolnjujejo cilje, ki jih sami niso uspeli uresničiti. Po drugi strani pa lahko zaznamo tudi tekmovalnost v smislu, od koga otrok bo dosegel boljše rezultate. V današnjem času se otroke že zelo zgodaj vključuje v strukturirane izobraževalne ter ustvarjalne programe in lahko bi rekli, da skoraj ne obstaja več rekreativnega športa za mlajše otroke, saj le ta zelo hitro preide na tekmovalno raven.

Starševska pričakovanja močno vplivajo na zadovoljstvo in samozavest otrok. Visoka, a realistična pričakovanja lahko motivirajo, spodbujajo njihov trud in razvijajo občutek kompetentnosti. Previsoka in nerealna pričakovanja pri otrocih povzročajo stres, tesnobo in nizko samozavest. Na tak način starši poslabšajo odnos z otroki in imajo občutek neuspeha. Torej, ključno je, da starši uravnotežijo svoja pričakovanja s podporo in odprto komunikacijo. Torej vprašanje, ki si ga lahko starši večkrat zastavijo, je: ‘’Ali vzgajamo preveč perfektne otroke in preveč zahtevamo od njih?’’

Osnovnošolka Mija v šoli blesti in ima same odlične ocene. Pri enem od preverjanj znanj je dobila slabšo oceno ter se na to odzvala z jokom in strahom, kako naj to sporoči doma. Kaj nam takšno vedenje otroka lahko sporoča? Za mnenje smo povprašali dr. Lidijo Bašič Jančar, zakonsko in družinsko terapevtko, ki vodi predavanja Šole za družino na Študijsko-raziskovalnem centru za družino enote Domžale.

Danes odraščajo otroci v zelo kompetitivnem okolju, v katerem si tudi sami večino želijo ugajati. S kakšnimi pritiski se današnji otroci srečujejo?

Lahko rečemo, da smo kot družba kar tekmovalni med seboj, vendar je vseeno pomembno poudariti, da tega ne čutimo vsi. Določeni posamezniki se znajdejo v izjemno tekmovalnem okolju, v službah, ki so izrazito naravnana na rezultate in zato pravzaprav kar »morajo« videti sodelavce kot tekmece. Spet drugi kar naprej tekmujejo z ostalimi in se primerjajo: v statusu, uspehih, materialnih dobrinah… So pa tudi ljudje, ki te izkušnje nimajo. Ti se v miru lahko posvečajo svoji poti, delovnim procesom, ki so umerjeni tako v produktivnost in istočasno zagovarjajo zdravo delovno okolje. In v skladu s tem imamo tudi različne družine. Poznamo take, ki med seboj tekmujejo glede otrok. Imamo razrede, kjer so otroci izrazito naravnani na uspeh in se primerjajo med seboj, in imamo šole, ki se bolj od drugih ponašajo z uspehi in imajo zato učence, ki so bolj individualistično, celo egoistično naravnani, z visoko stopnjo učinkovitosti, po drugi strani pa nesproščeni, z visokim občutkom zahtev do sebe in z nižjo stopnjo povezanosti med seboj. Poznamo pa tudi družine, ki so sproščene, zagovarjajo zdravo okolje, ki je naravnano na vsakega otroka posebej in tudi prepoznavajo njihove potrebe. V teh družinah niti starši niti otroci ne čutijo potrebe po tekmovalnosti, primerjanju in zato lahko živijo dosti bolj mirno in sproščeno.

Torej, današnji otroci se lahko srečujejo z zelo visokim občutkom zahtev do sebe, čutijo, da morajo biti popolni v vsem, ugajati drugim. Priti morajo v najboljše gimnazije in tam dosegati vrhunske uspehe. Že v srednji šoli čutijo pritisk do tega, v kakšno fakulteto bodo sprejeti, poleg tega morajo biti uspešni še v športu ali kakšni drugi obšolski dejavnosti. Imamo pa tudi otroke, ki tega ne čutijo. To sem na ta način izpostavila zato, ker ni kar samoumevno, da naša družba na splošno ustvarja otroke, ki so pod pritiski. Vse je odvisno od družin, iz katerih otroci izhajajo.

Otroci različno doživljajo takšne pritiske in so jih različno pripravljeni ponotranjiti. Kako bi opredelili starševske sloge vzgoje otrok in kako bodo otroci v teh primerih odreagirali ob neuspehih?

Pod pritiski so otroci, katerih starši želijo, da dosegajo vrhunske uspehe. To so starši, ki so tudi sami visoko produktivni in ki tudi sami doživljajo pritiske glede svoje uveljavitve v službi oz. družbi nasploh. Lahko pa so to starši, ki sami niso zmogli uresničiti svojih želja, pa to prenesejo na otroke.

Otroci, pri katerih zaznavamo potrebo po biti perfekcionist, so navadno zadaj starši, ki ne prepoznavajo otrokovih potreb, zmožnosti in želja, temveč na splošno sledijo le svojim. To so tudi starši, ki želijo, da so otroci hitro samostojni, neproblematični, saj je to za njih znak, da se bo otrok dobro znašel v svetu. To so straši, ki so tudi sami mogli prehitro odrasti, hitro poskrbeti sami zase in uresničevati starševske potrebe. Niso smeli izražati, kaj bi si pa oni želeli, ker to ne bi bilo sprejeto. Velikokrat slišimo: »Tudi jaz nisem smela biti veterinarka, čeprav sem si to neizmerno želela. Morala sem sem vpisati v ekonomsko šolo, saj so starši predvideli, da bo to bolj donosno za mojo prihodnost.«

Vzgoja, ki je zares dobra vzgoja, je sočutna vzgoja, ki zagovarja stik in povezanost med starši in otroki in kjer ni prostora za kakršne koli nasilne odzive. Vzgoja, ki je avtoritarna ali permisivna, je škodljiva, saj temelji na zanemarjanju, nasilju, izdajstvu in ne-varnem okolju. Ta dva stila vzgoje sta škodljiva za zdrav psihični in fizični razvoj otroka, saj v tem primeru starši otroke utišajo v njihovih temeljnih potrebah, kot so: biti slišan, pohvaljen, opažen, edinstven, pripadati in biti za starše nekaj posebnega v tem, kar otrok dejansko je.

Kako ohranjati visoka pričakovanja od otroka, ne da bi ga pri tem spravljali v stisko? Ali je morda pri tem bolje izpostavljati druge vrednote, npr. delavnost, prizadevnost, nenazadnje uživanje v prostem času, ki so lahko boljša popotnica za življenje kot same petice?

Najbolj pomembno je, da imamo z otrokom ves čas dober stik. Da ga dobro poznamo in vodimo, mu pomagamo in skupaj z njim premagujemo ovire. To ne pomeni, da bo otrok ostal nesamostojen in preveč razvajen, morda celo pasiven. Ravno obratno: če bo otrok vedel, da so starši vedno tam, ko jih bo potreboval, se bo lahko bolj poznal, sledil svojim željam in potrebam in uresničeval svoje potenciale in cilje. Najbolj pomembno je, da otroka vidimo kot osebnost z vsemi njegovimi lastnostmi in prepoznamo tisto, v čemer je dober in ga v tem vzpodbujati. Četudi nečesa še ne zmore, pa čeprav vsi okoli njega to že obvladajo, ga ne primerjajmo z drugimi, temveč mu stojimo ob strani in ga ne enačimo s neuspehom. Pomembno je, da vedno ločujemo med tem, kar otrok je in med njegovim vedenjem. Na ta način mu sporočamo, da je on vedno v redu, tak kot je, da pa so njegovi potenciali neskončni in da ne pomeni, da je slab, če nečesa še ne obvlada.

S kakšnim starševskim slogom se spodbuja “zdrava tekmovalnost” in zakaj so porazi dobrodošli?

Če imajo starši izgrajen dober občutek o sebi, zaupajo v sebe in na splošno v svet (da je ta v glavnem dober in zaupanja vreden), bodo zaupali tudi v svoje otroke. Tudi ko bodo otroci doživljali »neuspehe,« jih bodo najprej v tem začutili in dali prednost otrokovim občutkom in ne zgolj dogodku oz. neuspehu. Stali mu bodo ob strani, po drugi strani pa ga vzpodbujali k vztrajnosti. Le tako bo otrok dobil izkušnjo, da le ena slaba izkušnja ne pomeni, da je on nesposoben. Ali pa obratno, da je za svoje uspehe potrebno iti čez vse, tudi na račun prijateljstva, nepoštenosti ali neustreznih odzivov do drugih. Zdrava tekmovalnost pomeni, da je odnos še vedno na prvem mestu, da v igri ali dejavnosti otrok še vedno lahko uživa, občutki, ki pa se ob tem pojavijo, pa otrok lahko zaupa odrasli osebi.

Vse pogosteje govorimo o najboljših, perfekcionistih. Kaj bi svetovali staršem pasivnih otrok, ki se morda počutijo nemočne pri konkuriranju z najboljšimi. Kako motivirati takšne otroke in kakšne prijeme pri tem uporabiti, da bi vseeno ohranili dobro samopodobo?

Druga skrajnost pa so otroci, ki so pretirano pasivni. Pasivni otroci navadno ne postanejo zaradi drugih otrok (na primer perfekcionistov), temveč jih pasivne dela premalo zdravega druženja in preveč življenja v navideznih odnosih (telefoni, igrice, socialna omrežja). Do tega pa jih seveda pripelje neustrezna vzgoja, dostikrat konfliktni odnosi med partnerji, ločitve in ob tem popolnoma nasprotni vzgoji obeh staršev. Tako otroci iščejo pripadanje izven družine, v napačni in neustrezni družbi, kjer pa ni prave usmeritve in ni vodenja otroka, ki pa to nujno potrebuje. Pasivni otroci so brez motivacije za razvijanje lastnih ciljev v življenju, ne zmorejo ohranjati fokusa, koncentracije, so manj uspešni v dejavnostih in šolskih obveznostih. Tudi pri takih otrocih je nujen vpogled v družinsko dinamiko in spremeniti vzorce staršev ter družinsko strukturo, ki je ponavadi ali preveč toga ali pa preveč kaotična. Zagotovo pa je skupni imenovalec staršev pasivnih otrok ta, da imajo starši premalo stika z otroki, kar pomeni, da starši v resnici otrok ne začutijo, ne razumejo, pač pa izhajajo iz sebe in iz svojih potreb, so preveč usmerjeni na kritiko ter na tisto, česar otrok ne zmore.

V Centru za mlade Domžale bo v četrtek, 23. maja 2024 ob 18. uri potekalo predavanje za starše z naslovom Otroci med perfekcionizmom in pasivnostjo, ki ga bo vodila zakonska in družinska terapevtka dr. Lidija Bašič Jančar. Zaradi omejenega števila mest so obvezne predhodne prijave na info@czm-domzale.si ali na 040 255 568.

Avtor: Karin Božič Zupančič