V Knjižnici Domžale je 28. septembra potekala okrogla miza »Ali sem dovolj dober starš?«, ki je sklenila drugo sezono pogovorov z dr. Lidijo Bašič Jančar na Domžalec.si. V središču večera niso bili recepti za popolno vzgojo, temveč vprašanje, kaj otroci v različnih obdobjih odraščanja zares potrebujejo od odraslih.
Kdaj starš naredi dovolj? Kdaj postavi pravo mejo? Ali otroku pomaga ali mu s svojo pomočjo že jemlje možnost, da bi postal samostojen? In ali smo danes zaradi množice nasvetov o vzgoji res bolj samozavestni – ali predvsem bolj negotovi?
Prav dvom je bil ena od osrednjih niti pogovora, ki je v Knjižnici Domžale povezal različne poglede na odraščanje otrok. Okroglo mizo je vodil Uroš Juračič, v pogovoru pa so sodelovali dr. Lidija Bašič Jančar, družinska psihoterapevtka, Nina Mav Hrovat, ravnateljica Vrtcev Domžale in pisateljica za otroke, Mateja Jerina z Osnovne šole Preserje pri Radomljah, Barbara Debeljak Rus, psihologinja Srednje šole Domžale, Tinkara Koleša, direktorica Centra za mlade ter Saša Obersnu, predstavnica lokalnega medija Domžalec.si.
Od želje biti dober starš do pritiska popolnosti
Sodobni starši so vsak dan izpostavljeni številnim informacijam o tem, kako vzgajati otroke. Beremo nasvete, spremljamo strokovnjake, poslušamo podkaste in na družbenih omrežjih gledamo podobe družin, ki pogosto delujejo brezhibno. Toda več informacij ne pomeni nujno tudi več gotovosti.
Vprašanje »Ali sem dovolj dober starš?« zato hitro postane vprašanje o lastni vrednosti. Dr. Lidija Bašič Jančar je pogovor usmerila stran od iskanja popolnega starša in k razumevanju otroka. Pomembno vprašanje pri vzgoji namreč ni le, kako otrokovo vedenje ustaviti ali spremeniti, ampak tudi, kaj nam otrok s svojim vedenjem sporoča.
Jeza, trma, neposlušnost, umikanje ali konflikt tako niso vedno zgolj vedenjski problem. Za njimi so lahko čustvene potrebe, stiske ali želja po stiku. Pri tem pa razumevanje otroka ne pomeni, da meja ne potrebujemo. Prav nasprotno – otrok potrebuje odraslega, ki zna postaviti mejo in hkrati ohraniti odnos.
Otrok potrebuje tudi »ne«
Ena od pomembnih dilem sodobnega starševstva je, kako otroku omogočiti, da se počuti slišanega, ne da bi njegovo dobro počutje razumeli kot odsotnost vsakega razočaranja, jeze ali neprijetnih občutkov.
Otroci ne potrebujejo življenja brez frustracij. Potrebujejo odrasle, ki jim pomagajo te občutke prenesti in razumeti. Tudi »ne« je lahko del varnega odnosa, če ni izrečeno kot zavrnitev otroka, ampak kot jasna meja.
Ob tem so se sogovorniki dotaknili še ene pomembne teme: napak staršev. Noben odrasel ni vedno miren, potrpežljiv in čustveno dostopen. Včasih povzdignemo glas, odreagiramo prehitro ali izrečemo besede, ki jih kasneje obžalujemo. Toda napaka sama po sebi ni nujno tista, ki najbolj zaznamuje odnos. Pomembno je tudi, kaj naredimo potem – ali znamo prevzeti odgovornost, se opravičiti in odnos ponovno vzpostaviti.
Od vrtca do šole: otrok odrašča, potrebe pa se spreminjajo
Pogovor je nato pogledal skozi različna razvojna obdobja. Pri najmlajših je v ospredju občutek varnosti, pripadnosti in postopnega osamosvajanja. Nina Mav Hrovat je izpostavila tudi pomen zgodb in pravljic, ki lahko otroku pomagajo izraziti in razumeti stvari, o katerih se včasih težko neposredno pogovarja.
Predšolski otrok se šele uči odnosov, meja in samostojnosti. Pri tem je pomembno tudi sodelovanje med starši in vrtcem. Otrok se lahko doma in v vrtcu vede povsem drugače, zato je za odrasle pomembno, da si ne prizadevajo dokazati, kdo ima »prav«, temveč poskušajo razumeti otroka v različnih okoljih.
Z vstopom v šolo se pojavijo novi pritiski. Ocene, uspeh, pričakovanja, odnosi z vrstniki in občutek lastne vrednosti lahko hitro postanejo povezani. Mateja Jerina je odprla tudi vprašanje, kdaj pomoč staršev postane prevelika. Otroku želimo olajšati pot, vendar mu lahko s tem nehote odvzamemo priložnost, da bi sam doživel posledico svoje odločitve, neuspeh, konflikt ali slabo oceno.
Tudi neuspeh je namreč del odraščanja. Naloga odraslega ni vedno odstraniti oviro, temveč otroku pomagati, da jo zmore premagati.
Ko otrok postane najstnik, se spremeni tudi odnos
Največ negotovosti se pogosto pojavi v obdobju adolescence. Otrok, ki je bil še včeraj pripravljen pripovedovati o svojem dnevu, se lahko danes zapre v sobo in odgovarja z eno besedo. Starši se lahko ob tem sprašujejo, kaj se je zgodilo z njihovim otrokom.
Barbara Debeljak Rus je v pogovoru odprla vprašanja duševnih stisk mladostnikov, vpliva družbenih omrežij, primerjanja in občutka lastne vrednosti. Najstnik potrebuje več samostojnosti, vendar to ne pomeni, da odraslega ne potrebuje več.
Včasih je stavek »Pusti me pri miru« res samo želja po zasebnosti. Včasih pa lahko pomeni tudi umik, s katerim mladostnik sporoča, da mu je težko. Zato je pomembno, da odrasli ostanemo dovolj blizu, da lahko razliko opazimo in vztrajamo pri ohranjanju stika.
Pri tem ima pomembno vlogo tudi Center za mlade. Tinkara Koleša je izpostavila pomen varnega prostora, kjer se mladi lahko pogovorijo brez strahu pred obsojanjem. Pogosto odraslim ne povedo vsega, kar jih obremenjuje. Nekatere stvari težje odprejo doma ali v šoli. Zato so pomembni odrasli, ki imajo zanje čas, jim znajo prisluhniti in jih ne ocenjujejo. Pomembno je tudi zaupanje. Mladi potrebujejo občutek, da jih odrasli jemljejo resno in da lahko poiščejo pomoč, ko jo potrebujejo. Pri tem niso pomembni le starši in učitelji. Pomembno vlogo imajo tudi drugi odrasli, ki jim lahko ponudijo varen prostor za pogovor.
Otrok ne potrebuje popolnega odraslega
Čeprav so sogovorniki prihajali iz različnih okolij – vrtca, osnovne in srednje šole, psihoterapevtske prakse ter dela z mladimi, se je pogovor vedno znova vračal k istemu vprašanju: kaj otrok zares potrebuje od odraslega?
Ne popolnosti.
Potrebuje odnos. Potrebuje odraslega, ki ga vidi, sliši in poskuša razumeti. Potrebuje meje, vendar tudi občutek varnosti. Potrebuje možnost samostojnosti, vendar tudi vednost, da se lahko vrne v varno “naročje”. In potrebuje odrasle, ki priznajo, da tudi sami kdaj ne vedo, kaj je prav.
Prav zato se vprašanje »Ali sem dovolj dober starš?« na koncu morda lahko spremeni v nekoliko drugačno vprašanje: Ali je moj otrok ob meni dovolj varen, da je lahko to, kar je, in da mi pove, ko me potrebuje?
Lokalni medij kot prostor za vprašanja, ki jih živimo tudi doma
Okrogla miza je bila zaključek druge sezone tedenskih intervjujev z dr. Lidijo Bašič Jančar, v katerih je Domžalec.si skozi leto odpiral številna vprašanja vzgoje, odnosov in odraščanja. Pri tem se je pokazalo, da so teme, povezane z otroki in družinami, med bralci zelo odzivne predvsem takrat, ko neposredno posegajo v njihovo vsakdanje življenje – od vpisov v vrtcev do pridobivanja odločb, varnih šolskih poti in drugih vprašanj, s katerimi se srečujejo lokalne družine.
Toda vloga lokalnega medija pri tovrstnih vsebinah ni samo v tem, da opozori na problem. Njegova prednost je bližina skupnosti. Pozna lokalno okolje, ustanove, strokovnjake in ljudi, ki se s temi vprašanji srečujejo vsak dan. Zato lahko tudi zahtevne teme postavi v okolje, ki ga bralec pozna in v katerem se lahko prepozna.
Pri starševstvu je to še posebej pomembno. Idealizirane podobe družinskega življenja lahko hitro ustvarijo občutek, da vsi drugi zmorejo bolje. Pristne zgodbe ljudi iz lokalnega okolja pa pokažejo drugačno sliko: tudi za zaprtimi vrati domov živijo družine z običajnimi dvomi, težavami in iskanjem odgovorov.
Zato je pomembno, da medij o težkih temah ne govori senzacionalistično in ne ustvarja dodatnega strahu. Njegova naloga je, da bralec po prebranem ve nekaj več, bolje razume situacijo in po možnosti ve tudi, kam se lahko obrne po pomoč. Lokalni medij lahko ob problemu predstavi tudi strokovnjake, ustanove in druge oblike podpore, ki so ljudem na voljo v njihovem okolju.
Druga sezona pogovorov z dr. Lidijo Bašič Jančar je tako odprla prostor za vprašanja, ki jih starši pogosto nosijo sami. In morda je prav to eden pomembnejših prispevkov takšnih vsebin: da starš ob zgodbi, strokovnem odgovoru ali pogovoru ugotovi, da s svojim vprašanjem ni sam.
Lokalni medij namreč ni samo manjši nacionalni medij. Njegova vrednost je v bližini skupnosti – da prepoznamo probleme, damo glas ljudem in jih povezujemo z rešitvami.
Morda je zato najpomembnejše sporočilo večera preprosto: otroci ne potrebujejo popolnih staršev. Potrebujejo odrasle, ki so pripravljeni ostati v odnosu, tudi takrat, ko je težko. In skupnost, ki zna o teh vprašanjih govoriti.
Avtor: S. O.; Foto in video: Miro Pivar
Od partnerstva do starševstva: nova sezona intervjujev z dr. Lidijo Bašič Jančar
Poglabljanje v partnerske odnose: Serija intervjujev z dr. Lidijo Bašič Jančar
Related
