Vida Gliha jih praznuje devetdeset in konec šolskega leta je – odličen razlog za praznovanje!

V torek, 7. junija 2021, je naša draga sošolka Vida Gliha dočakala častitljivi jubilej. Sošolke pri etnologiji smo se že takoj včeraj, saj je torek dan našega druženja na Lipi, zbrale na svečanem kosilu v Čebelarskem domu na Brdu pri Lukovici, ki ga je uvedlo peneče vino in šopek z voščilom in zapeto zdravico.

Marinka je za vsako udeleženko slavja prinesla vrtnico iz svojega vrta, prav tako pa nas je ob pogrinjku čakala tudi glinena ploščica z angelskim znamenjem sreče. V veselje nam je bilo sedeti  zunaj na topel, skoraj vroč dan na senčni verandi ob lipi s pogledom na vas in zeleno dolino pod nami. Narava  je počastila naše čudovito druženje, ki je zaznamovalo tudi konec tega težkega, s korono zaznamovanega leta.

Vida je doma iz Posavja, iz Brežic, zato smo študijsko leto zaključili z gradivom iz Posavskega muzeja o modelu za votiv in o prvi muzealki in pedagoginji Ivi Stiplovšek, ki je prav tako dočakala devetdeset let. Ko so prinesli torto, pa je napočil čas za slavnostne govore, najprej za tistega za Vido. Če se že ukvarjamo z etnologijo, sem zanjo izbrala ljudsko pesem:

Preluba si ti, pomlad,
kak si vesela!
Ptičica vsaka že skoraj bo pela;
prva je kukovca,
ki nas bo klicala:
»Kmetič le pojd’ orat,
ženka sejat!«

Škrjanček pa prileti
s polske ravnine
ino nas gor budi:
»Pojte na njive!«
Škrjanček se gor spusti,
nam pa zažvrgoli:
»Kmetič le pojd’ orat,
ženka sejat!«

Prišel bo sveti Vid,
črešnje zorijo,
fantje na travniku
rož’ce kosijo.
Ima že vsak koso,
kaj si nabrusil bo,
v jutro pa, ko je svit,
grejo kosit.

 Prepelička se oglasi
v pšenički rumenoj,
dekleta pa gor budi
v jutro ob enoj.
V jutro pa, ko je pet,
prišlo jih je deset,
‘mele so srpe,
začnejo žet’.

 Prišel bo svet’ Mihal’
v naše gorice,
Grozdje ‘mo prešali,
pili ‘mo vince.
Prišel bo svet’ Martin,
z mošta postal’ je vin’,
žegnal ga bo Martin,
jaz ga bom pil!

– Ljudska iz Cvetkovcev pri Ormožu

»Draga Vida,

spet sem prebrala Tvoje spomine na otroštvo, da bi razbrala kaj o Tebi, se spominjala naših in najinih pogovorov…in vendar Ti, ki bi bila pri enaindvajsetih lahko moja mama, ostajaš zakrita, tajinstvena. Zato sem Ti v imenu vseh nas za voščilo namenila ljudsko pesmico, ki pomeni krožne premene letnih časov in s tem globoke življenjske premene…. Ob jubileju prejmi naše iskrene čestitke za veliko zdravja in dobre volje v naslednjem desetletju Tvojega življenja!«

Manica in Tvoje sošolke etnologinje

Vidi so pripravile sošolke še nekaj osebnih daril, posebej se je izkazala Ruša s toplim, ročno izdelanim ogrinjalom.

Nadaljevala je naša sošolka Majda:

»Čutim, da še nismo vsega povedale, in zato mi dovolite, da pridem tudi jaz do besede. Ker nismo samo tisto, kar jemo, in zrak, ki ga dihamo. Smo tudi zgodbe, ki smo jih slišali, pravljice, s katerimi so nas uspavali v otroštvu, knjige, ki smo jih prebrali, glasba, ki smo jo poslušali, in čustva, ki so nam jih prebudile slike, kipi, pesmi…

Pri etnologiji sem od vsega začetka, od leta 2007, in ker se imamo lepo, ostajam. Če smo preživele zadnje leto, bomo še kaj!… « Nato se je prisrčno zahvalila animatorki Manici za povezovalno in organizatorsko vlogo. Zahvalile smo se tudi naši mentorici Ani za vse letošnje priprave gradiv. Jožica ji je podarila lončnico, vzgojeno iz rastline, ki jo je pred petdesetimi leti prinesla z mladinskega potepanja po Rusiji. Andreji smo se zahvalili, ker je vsa leta Vido zvesto vozila na Lipo, zdaj pa tudi na srečanja ob kavici. Sandi smo podarili cvetje, saj nam vselej pripravlja ročno narejene spomine na naša šolska in družabna druženja. Tokrat je spet prekosila samo sebe. Za vsako od nas je izdelala punčko. Vsaka je imela svoje oblačilo in svoje ime. Potem smo morale potegniti iz vrečke listke in poiskati ujemanje  imena na listku s punčkinim imenom… Tako je čas ljubeznivega in veselega druženja spolzel v pozno popoldne. Zelo dolgo se ga bomo spominjale, posebej pa Vidinega iskrenega veselja ob praznovanju jubileja.

Avtorica: Manica Perdan Ocepek

Komentarji uporabnikov
Tagi