Ptički, Gregorjevo in še kaj …

Ko se ob torkih zberemo etnologinje, vedno najdemo kak povod za oživljanje običajev. Poznamo spuščanje gregorčkov po rekah in potokih: dan se je po 12. marcu, ki je bil nekdaj prvi pomladni dan, podaljšal, obrtnikom ni bilo treba več delati pri oljenki, zato so ogenjčke na deščicah, ladjicah in v majhnih hišicah simbolno spuščali po vodi …

Obstaja pa še drug običaj: v grmovje so starši otrokom skrili dobrote in slaščice, ki so jih potem morali poiskati. Naša draga Majda običaj vedno oživlja tako, da speče »ptičke« – pecivo iz kvašenega testa, malo boljše vrste kruh. Letos ga je napekla celo skledo in nam recitirala odlomek iz Župančičeve Dume:

Na Gregorjevo — otec, še veš? — se ptički ženili so,
za šolskim vrtom v mejici gostili se, pili so;
midva preko ceste sva slušala … »Čuješ živ-živ?
To je »živio« — zdaj starešina je mládi napil.«
In ko razleteli se svatje iz meje so z vriščem,
povlekel si me za rokav in mi rekel, naj iščem.
Pa — s čudom še v srcu in strahoma — v mejo iskat sem šel,
za ptiči in njihovim pirom paberkovat sem šel:
in glej, tam pod grmom, pod gabrovim — majhnih potic,
in sladkega vinca, rožičev, in fig, vseh slaščic.
»Pa ne bo jih nazaj več?« — »Ne, to so vse tebi pustili,
kar ti si jim trosil pozimi, so zdaj ti vrnili.«

Naša letošnja osrednja tema etnološkega proučevanja je dom. Osrednji prostor nekdaj in danes je miza. V kmečki »hiši«, osrednjem prostoru, je bila javorova, ki jo je bilo treba vsak teden poribati, kakor je poročala Francka. V miznici, posebnem predalu, pa so hranili kruh. Tako smo se pogovarjale, kako je bilo in je sedeti za skupno mizo; na njej je bila včasih skleda, iz katere so zajemali vsi člani družine, vsak s svojo žlico … Ne bom se oddaljila od ptic, pač pa bom povzela samo še Slavičin spomin na kamnito mizo v senci drevja – velikokrat so bile to lipe. Moški, med njimi tudi njen oče, ki je zelo lepo pel, so se zbrali na klopeh okrog kamnite mize v njenem domačem kraju, v Slovenskih goricah. Otroci pa so splezali v krošnje dreves in poslušali prelepo petje. Slavica je poudarila. »Še danes slišim te pesmi …!«

Avtorica: Manica Perdan Ocepek

 

Komentarji uporabnikov
Tagi