Ko nas narava pokliče

Sredino jutro je bilo sveže in oprano po nočnem dežju, a to nas, zeliščaric, ni odvrnilo, da se ne bi odpravile v naravo.

Pot nas je vodila v našo bližino, v Komendo in njeno okolico. Naša mentorica Veronika vedno najde za nas neprecenljive kotičke, ki jih je vredno obiskati. Tokrat nas je peljala v Lončarjev muzej, ki se nahaja v Podborštu pri Komendi.

To je muzej kulturne dediščine, kjer na 2000 kvadratnih metrih, v 160 let stari kmečki hiši, stoji na ogled postavljeno tesarsko, mizarsko, krojaško, gospodinjsko orodje in nebroj predmetov, ki so nas pustili odprtih ust.

V štirih poslopjih se nahaja zbirka, ki vam odpre pogled na kmečko življenje izpred nekaj desetletij. Poznavalca zakladov preteklosti, ki jih je vredno ohraniti bodočim rodovom, sta Janez Lončar in njegov sin Jani, ki nam je prijazno razkazal vso zapuščino.

Več kot 5000 eksponatov, ki predstavljajo materialno kulturo pred desetletji, predno je val modernizacije preplavil kmečke domove z novimi stroji in napravami, ki so nam prinesli olajšanje pri kmečkih in domačih opravilih.

Zastopano je lončarstvo z delavnico in okroglo pečjo za žganje lončevine, lončarska delavnica z originalnim vretenom, ogromno lončarskih izdelkov za kuhanje, pečenje, peko potic…

Veliko je konjske opreme, kmečkih strojev na konjski pogon, poljedelskih strojev in orodij vseh vrst. Na ogled je 14 traktorjev, najstarejši med njimi pa nosi letnico 1954. Tu so še kotički, namenjeni orodju čevljarjev, mizarjev in tesarjev.

Gospodinjski oddelek nas je napolnil z nostalgijo, z mislijo, kako so gospodinjile še naše babice in mame in nas vrnil v otroštvo in spomine, ki se z leti vedno bolj vračajo.

Star televizor, radio, gramofon, telefon, pisalni stroj, vse, kar poznamo in je del našega otroštva in mladosti in – že zapisano v zgodovino.

Zbirko dopolnjujejo tudi Tomosovi motorji. Lepo obnovljeni pričajo o času, ko so bili nepogrešljivi za prihod na delo, v trgovino, izlet.

Stare smuči, z železnim okovjem, otroški vozički, v kakršnih so nas vozili naši starši, klavir, orgle, harmonij, šivalni stroji, značke, stvari, ki so jih lastniki prepoznali za vredne in k sreči pripeljali v muzej in ne na odpad, kjer prevečkrat končajo.

Oglejte si muzej, ne bo vam žal. Popeljal vas bo v spomine in če se boste kdaj želeli znebiti kakšne »starine«, boste mogoče prej premislili in ji našli nov prostor pod soncem.

Sonček je že prijetno grel in nas vabil na novo dogodivščino. Predno pa smo se odpeljale naprej, smo se še podučile o krompirjevcu in pljučniku in obnovile svoje znanje.

Komendska Dobrava skriva v gozdu, pri naselju Podboršt, Čukov bajer. Je izjemno lepo urejen bajer, do katerega vodi gozdna pot, a nikjer ne boste našli oznak, kako priti do njega.

Naša Veronika je razvozlala tudi to skrivnost in nas popeljala tja. Ob gozdni poti je polno jagodičevja, rese in po videnem, bodo letos borovnice in tudi brusnice lepo obrodile. Če bo le narava ostala prijazna in ne bo še kakšne zmrzali.

Ne samo smreke, tudi jelk je bilo ob poti veliko, kar je v drugih gozdovih že redkost.

Bajer stoji tu že petdeset let, lepo urejen pa je od leta 2020. Lastniki so z lastnimi sredstvi uredili zipline, pomole, splav, pokrite klopi in pot okoli bajerja. Res le lepo. Vrbe, ki odsevajo v vodi, kalužnice, ki zlatijo breg, tišina in zrak, ki te popolnoma prevzameta.

Ne potrebujemo veliko, da se dan zapelje v pravo smer in kot vedno je tu narava, ki poskrbi, da se nahrani duša in telo.

»Narava nikoli ne hiti, a je vseeno vse pravočasno opravljeno«. (Lao Tzu)

Avtor: Zeliščarice Društva Lipa Domžale; Foto: Društvo Lipa Domžale