»Kako se pa pri vas reče po domače?« … potem pa še praznovanje

je bilo vprašanje, ki smo si ga etnologinje zastavile v zmed zadnjimi druženji. Preden pa smo se za nekaj časa zaradi epidemioloških razlogov razšle, smo poslušale razlago o ledinskih imenih, torej kako ljudje poimenujejo kraje, območja in različne geografske predele v svoji oklici. Nekaj najzanimivejših primerov: Zlato polje, Paradiž, Dob (staro ime za hrast), Sladka gora, Rožna dolina…

Pri hišnih imenih gre za ime hiše, ali za »domače ime«, ki pripada hiši in lastnikom, ki v njej živijo. Ljudje na podeželju za poimenovanje sosedov še vedno uporabljajo kar hišna imena, čeprav vemo, da se hišno ime pogosto povsem razlikuje od priimka lastnikov, ki (trenutno) živijo v hiši. Hišna imena so stara imena, ki označujejo hišo tudi s prihodom novih lastnikov. Zato so hišna imena del žive kulturne dediščine, ki se prenaša iz roda v rod. Domnevamo, da so »domača imena« obstajala že preden so se uveljavili priimki. Nastala so iz potrebe po natančnejšem razločevanju ljudi in posesti med seboj, pa tudi zato, da so lahko beležili plačila dajatev, davščin,… Posamezne zapise hišnih imen je mogoče razbrati v zgodovinskih dokumentih od 16. stoletja (npr. v urbarjih, krstnih knjigah) dalje.

Etnologinje smo se z našo mentorico Ano dogovorile, da bomo pobrskale po spominu, zapisale ledinska in hišna imena, ki jih poznamo iz rojstnega kraja, ali pa tam, kjer živimo sedaj. Vse pripovedi, tudi z anekdotami, bomo skrbno zapisale in delile med seboj. Nekaj jih je že zapisanih, imena so označena narečno, s polglasniki, pa tudi zapis deloma sledi narečni obarvanosti. Izbrala sem dva, ki nista ravno iz Domžal.

Ruša Erjavec, Črnuče

Znana so mi ledinska imena kot vsak posamezen del vasi, kot na primer: Čeželj, Joževa medvehka, Štrekalca, na Trətəh, v Kokovšku, v Gač’, na Mlinšč’, v Štrekalc’, na Podolk’, v Drag’, Iz brega v breg, v Iblanšku, na Brezovc’, v Boštjanovmo konj’, v Kosmašč’.

Ker sem rojena pred mnogimi leti, je imela vsaka hiša pri nas v Gmajni svoje domače ime. Pri nas se je reklo pr’ Cesarju. Tudi stara mama ni vedela, od kod izvira to ime. Menda je bil pri hiši sin z imenom Tine in je bil avstro-ogrski vojak. Od tod ime. Druga hišna imena so bila še: pr’ Šuš’, pr’ Jáguc’, pr’ Mih’, pr’ Məkvavc’, pr’ Primažovc’, pr’ Justin’, pr’ Cədivənk, pr’ Mlinarju, pr’ Tratənk’, pr’ Greg’, pr’ Plešk’, pr’ Moškrank, pr’ Ferbaju, pr’ Grčarju, pr’ Žabarju, pr’ Jož’, pr Jak’, pr’ Ribču, pr’ Trbolc’, pr’ Vahtarju. Gmajna je bila včasih samostojna vas, potem pa so jo občinski možje občine Bežigrad priključili k Črnučam.

To je samo majhen moj prispevek pri obravnavi teh imen. Škoda, da se to ne bo ohranilo, ker  mladih to ne zanima. Jaz vedno mojim vnukom pripovedujem ta imena in se mi smejijo in pravijo, da si kar nekaj »izmišljujem«.

Slavica Strniša, Haloze

Ledinska imena

Pri nas na Javoršici je predel, ki se imenuje Dolge njive in vsi vedo, kje to je. Ne vem, čigavo je to, pa tudi ne, od kod ime. V Dolenjskih Toplicah je ime Na jasi; ni ime kraja, ampak prostor, kjer se ljudje družijo.

Hišna imena

Za Haloze se ne spomnim veliko. Pri naši hiši se je reklo pri Ambrožu – zakaj, pa nimam pojma. Nihče od prednikov ni bil Ambrož in se tudi ne spomnijo, zakaj tako ime.

Na Javoršici, kjer pa imamo vikend, je ta stara hiška, ki pa, žal, propada, in je bila včasih edina na tistem hribčku. Mislila sem, da so bili lastniki pred sto leti Hribarji, ampak ne, ime je najbrž po tem, da je bila včasih to edina hiška na hribu, zato so vsi rekli pri Hribarju. Ko sta moja tast in tašča kupila to, tam gor, so potem ljudje rekli Hribarjev Maks, pa Milka. To je primer, ki se ga živo spomnimo.

Pri starših mojega moža doma se je reklo pr’ Jančk’. Prapradedek je bil menda Janez, a niso rekli drugače kot pri Jančk’.

… potem pa še praznovanje

Naša skupina etnologinj je zelo povezana. V teh zoprnih korona časih smo se veliko klicale po telefonu, poleti smo se dobivale na kavici, …Če katera kdaj zboli, jo spodbujamo in ji vlivamo poguma. Vselej pa so najlepša naša praznovanja! V zadnji tretjini novembra je imela rojstni dan Francka, 4. decembra pa praznujeta Marta in Sanda. Tako smo na prvem torkovem srečanju, 7. 12., naše pripovedi o hišnih imenih zaključile prej, da smo lahko voščile našim trem slavljenkam, posebej pa jubilantki Sandi. Dobrot ni manjkalo, penine za zdravico tudi ne…

Kdor pa kislo se drži,

Ta za našo družbo ni,

Živijo, oj živijo, oj živijo

na svet’ !

Animatorka: Manica Perdan Ocepek

Opomba: fotografiji s hišnimi imeni sta iz Rateč. Ratečani so se preselili na našo stran Karavank iz Ziljske doline, zato koroška domača imena.

 

Komentarji uporabnikov
Tagi