Jelka Barlič – nagrajenka Društva Šola zdravja: “Telovadba mi veliko pomaga pri vsakodnevnih opravilih”

V Društvu Šola zdravja je kar nekaj ljudi, ki se odlikujejo po tem, da redno zapisujejo vse tisto, kar počnejo. Nekateri zabeležijo prav vsako telovadbo, drugi prisotnost na njej in kdo jo je vodil, pa tudi kakšno je bilo vreme, tretji pa si spet zapisujejo izlete na katere so se odpravili, itn. Med slednjimi je tudi ena letošnjih nagrajenk Društva Šola zdravja, gospa Jelka Barlič (77) iz skupine Domžale – Drevored 88 lip. Njen hobi so pohodi.

Samoiniciativno se je lotila organizacije in vodenja pohodov v svoji skupini, saj za vsak torek pripravi načrt, ki ga prilagodi vremenskim razmeram kot tudi sposobnostim članov. »Preden smo se lotili rednih pohodov, smo se enkrat že odpravili v Blagovico, ki je od nas oddaljena dobrih 17 km v. To je bilo 27. aprila 2012. Za tedenske pohode smo se odločili po eni od naših rednih telovadb. Pogovarjali smo se, kako bi bilo dobro, da bi enkrat na teden pohode organizirali kar takoj po naši telovadbi. In tako je padla odločitev, da to zamisel kmalu tudi ostvarimo. Z rednimi tedenskimi pohodi smo začeli 2. septembra 2013. Ustanovili smo pohodno skupino, določili dan v tednu in tako sedaj naša pohodna skupina vsak torek pohajkuje po slovenskih hribih in dolinah že dolgih 10 let.«

Poleg tega, da so ji ljubi pohodi, je prav naša tokratna intervjuvanka tudi ena tistih, ki si jih prav vse vestno zabeleži. Ponosno nam pokaže rdeči zvezek poln datumov in krajev, ki so jih obiskali, pa tudi podatkov o tem, kam in kdaj so se odpravili, kdo in koliko članov se je pohoda udeležilo, kakšno je bilo vreme in koliko kilometrov so prehodili. Ob koncu vsakega leta organizira prijetna srečanja, na katerih med drugim predstavi statistiko udeležbe pohodov, kar ji omogoči, da tudi nama zlahka »izstreli« podatek o skupnem seštevku pohodov v preteklem desetletju. »V zadnjih desetih letih smo opravili 440 pohodov, prehodili 4617 kilometrov, skupno število pohodnikov pa je bilo 2737«.

Gospa Jelka Barlič je za telovadbo »1000 gibov« prvič slišala od prijateljice, s katero sta skupaj obiskovali telovadbo pri invalidih. Obvestila jo je, da se v Drevoredu 88 lip začenja jutranja telovadba na prostem. »Že po dveh dneh sem šla pogledati in sem kar ostala. In evo, letos mineva že dvanajsto leto, odkar se redno udeležujem jutranje telovadbe.« Zanjo je navdušila tudi moža, kljub temu, da je moške zelo težko prepričati, o čemer priča tudi statistika, ki pravi, da jih v okviru Društva Šola zdravja telovadi le 10,8%.

»Potem, ko se je mož upokojil, sem za redno telovadbo z nami navdušila še njega, kar je zelo dobrodošlo, saj nam moških resnično primanjkuje. Zato vabljeni tudi ostali moški, ki še vedno vztrajajo doma »na kavču«. Z veseljem jih pričakujemo«, nagovarja gospa Jelka moško populacijo.

Šola zdravja ji je spremenila življenje. »Mislila sem, da bo dobro, če bom več v družbi, kjer se bom lahko gibala, družila. Namreč pri invalidih sem telovadila kar pet let, vendar le enkrat na teden in v dvorani. Tukaj pa mi je bilo pri priči všeč prav vse! Telovadimo v družbi, vsak dan se razgibavamo, že v jutranjih urah, za nameček pa vse to počnemo zunaj, v naravi, na prostem«, nam navdušeno razlaga gospa Jelka.

Kmalu po prihodu v skupino je postala tudi ena od voditeljic jutranje vadbe po metodi »1000 gibov«. »Ena od članic v naši skupini je predlagala naj telovadbo začnem voditi tudi jaz, tako sem se na vsem lepem spoprijela še s to nalogo. Odšla sem tudi na usposabljanje, da sem se naučila pravilnega izvajanja vaj »1000 gibov«. Usposabljanj se seveda redno udeležujem še danes, kadarkoli jih organizirajo v naši bližini.«

Na vprašanje o tem, kakšne izkušnje ima s telovadbo po metodi »1000 gibov« in kako se počuti sedaj po 12 letih rednega jutranjega razgibavanja ter ali čuti kakšno razliko med prej in zdaj, nam gospa Jelka odgovori: »Jutranja telovadba mi veliko pomaga. Postala sem bolj samozavestna, prej pa sem bila bolj sramežljiva. Zdaj tudi sama vodim telovadbo, kar si prej nisem mogla niti zamisliti. Telovadba mi veliko pomaga pri vsakodnevnih opravilih, saj sem bolj gibčna in tudi zdrava. Kadar redno telovadim, se počutim veliko boljše. Če kdaj pa kdaj iz kakršnihkoli razlogov jutranjo vadbo izpustim, mi kar manjka. Kadar sem na morju, kjer ni skupine Šole zdravja, ki se ji po navadi priključim, se pa vsak dan odpravim vsaj na kakšen dolg sprehod.«

Na zadnje vprašanje o tem, kaj ji pomeni nagrada in priznanje prostovoljcem, članom Društva Šola zdravja, odgovori kratko in jedrnato: »Ni lepšega občutka od tistega, ko spoznaš, da tvoj trud cenijo tudi drugi. Zato si želim še veliko skupnih pohodov in jutranjih telovadb, le da bo zdravje in mir.«

Avtor: Neda Galijaš: Foto: Društvo Šola zdravja