Živim s plesom: Začeti po štiridesetem

Jaz sem pri skoraj 47 letih že babica. Ne čisto prava, pa vendar me dva otroka kličeta »Katka babi«. Včeraj sem govorila z mamo svojih dveh vnukov, ki mi je potožila: »Tjaša je ista kot ti. Kamor koli pridemo, ona pleše. Na blagajni pleše! Med zlaganjem posode pleše! Nobenega miru več nimamo!«

No, jaz v trgovini pred blagajno (še) ne plešem. V kuhinji pa. In grem s tem pogosto na živce svojemu 16 let starejšemu možu, ki včasih vpraša, »zakaj ne bi raje kuhala sarm« kot pa 3-krat na teden obiskovala plesno šolo. Vendar se skušam držati vodila, da je »najboljše komaj dovolj dobro za našo družino« in zato sebi privoščim ples. Verjamem, da lahko samo tako živa ohranjam pri življenju (in ne samo životarjenju) to svojo družino – v najširšem smislu.

Za jazz balet sem se neko zimo pred skoraj sedmimi leti odločila zato, da pripravim telo na začetek spomladanskih del na svojem zelo velikem zelenjavnem vrtu oziroma njivi – ta naporna fizična dela so me po vsaki »zaležani« zimi tako izčrpala, da sem morala zaradi večmesečnih bolečin v sklepih včasih celo po pomoč k zdravniku. Drugi razlog je bil, da sem od nevroznanstvenika dr. Vojka Kavčiča izvedela, da je učenje novih plesnih korakov nekaj najboljšega za ohranjanje kondicije naših možganov.

Prvič v življenju stopiti pred ogledalo plesne šole pri štiridesetih je bilo zame skoraj travmatično. Kdo se rad gleda v ogledalo neroden, nespreten, pred skupino tujih ljudi in zato še toliko bolj ranljiv? Telo nima plesnega spomina, vsi dojemajo hitreje od tebe, vsi te gledajo tako se ti vsaj zdi, čeprav je resnica ta, da imamo v plesni dvorani vsi toliko dela sami s sabo, da tebe še opazi ne nihče.

Ne veš niti tega, da je učenje plesa podobno tvorjenju stavkov – ko enkrat poznaš besede in nato njihovo logično zaporedje v smislu osebek – povedek – predmet, gre bistveno lažje kot na začetku, ko ne poznaš niti črk. Enako je z učenjem koreografij. Ko usvojiš posamezne gibe oziroma plesne elemente, ti je tudi način njihovega povezovanja logičen in zato postane učenje hitrejše. Vse postane lažje, bolj razumljivo.

Kako se je spremenil moj svet v teh nekaj letih plesa? Ker je jazz balet pred vsem zelo naporen trening za vse telo, sem zdaj v največji življenjski formi. To je dejstvo. Mimogrede, svojo vrtno zemljo z lahkoto premetavam brez posledic vse leto. Stranski učinek rednih razteznih vaj je bil tudi ta, da sem lani prvič v življenju dokaj spontano naredila špago, kar se mi je zdelo sploh imenitno. Kolki in križ me bolijo samo še v času poletnih počitnic, ko se polenim in ne treniram.

Zame največje odkritje pa je lepota, včasih že skoraj eleganca, ki jo zadnji dve leti opažam v svojih gibih. Naučila sem se lepe drže rok, prstov, stopal, nekako se znam s celim telesom postaviti v prostor na način, da sem si všeč. Naučila sem se lepše hoje, celo bolj prefinjene neverbalne komunikacije in vse pogosteje se mi zdi, da sem šele zdaj postala ženska. In lepo se mi je čuditi, da vse to prihaja iz mene, od znotraj in to prav zdaj!

Avtor: Katarina Turnšek (gostja Živim s plesom); Foto: Živim s plesom

 

Komentarji uporabnikov
Tagi