Zgodbe ženskih pokrival iz Domžal in okolice

Razstava slovenske oblačilne dediščine, na kateri so razstavili ženska pokrivala iz Domžal in okolice je  v Menačenkovo domačijo privabila lepo število obiskovalcev, ki so si z zanimanjem ogledali avbe, peče, rute in zavijačke. Vsaka razstavljena pokrivna dediščina je s svojo postavitvijo postavljena tako, kakor so se ženske pokrivale nekoč. Razstavo pokrival ženskih narodnih noš, povezanih z Domžalami in okoliškimi kraji, so v Menačenkovi domačiji postavili v sodelovanju z Veroniko Pogačar, nagrajenko Občine Domžale za ohranjanje slovenske oblačilne dediščine. Predstavljeno zbirko spremljajo tudi fotografske upodobitve prazničnih noš, ki so jih nosile domačinke ob posebnih dogodkih 20. stoletja v Domžalah in okolici.

Odprtje razstave je potekalo v četrtek, 5. marca 2020, v Menačenkovi domačiji. Koncept in postavitev razstave je sestavil trojček: Veronika Pogačar, Katarina Rus Krušelj in Roman Kos. V kulturnem programu je sodeloval del Bande citrarske iz Kulturnega društva Ihan. Odprtje sta popestrila tudi dva  para narodnih noš iz Domžal, ki popestrila prireditev. Pokrovitelj odprtja je bila Vinska klet Vidmar Domžal.

V uvodu odprtja razstave je zbrane pozdravila Katarina Rus Krušelj, kustosinja v Menačenkovi domačiji, in v nadaljevanju predstavila razstavljavko ženskih pokrival Veroniko Pogačar. »Gospa Veronika Pogačar aktivno deluje v več društvih v domžalski občini, med njimi v Likovnem društvu Senožeti in Turističnem društvu Radomlje – Sekcija narodnih noš. Vsako leto poskrbi vsaj za eno razstavo na temo oblačilne dediščine, se udeležuje dnevov narodnih noš v Kamniku, je pa tudi aktivna slikarka, ki razstavlja v okviru Likovnega društva Senožeti, izdala pa je tudi zbirko starih kuharskih receptov. Z aktivnim delovanjem v društvih in Krajevni skupnosti Radomlje je zgled vsem krajanom. S prizadevnim delom dviga kulturni nivo in ohranja identiteto lastnega naroda, kar je v današnjih časih velikokrat prezrto.«

V nadaljevanju je k besedi pristopila avtorica razstave Veronika Pogačar, ki je obiskovalcem predstavila pokrivno žensko  dediščino. Zbranim je povedala nekaj o razstavljenih pokrivalih, saj razstava  prikazuje avbe in peče starejšega datuma izdelave. V prvem delu je tudi nekaj peč iz arhiva Menačenkove domačije, ki so bile narejene na začetku leta 1900, ostale avbe, zavijačke in peče, ki so razstavljene, pa so iz druge polovice 20. stoletja.

Peča je naglavna ruta in je na Slovenskem najstarejše in najbolj razširjeno pokrivalo. V srednjem veku so bile peče preproste in enostavno položene na glavo, proti koncu 19. stoletja so se začele uveljavljati bogato vezene, obdane z drago čipko. Žene so pečo zavezovale na različne načine, najpogosteje na petelina, v Kamniku so vezavo imenovale kamniška roža. Tako pečo je imela tudi avtorica razstave Veronika Pogačar, ki jo je naredila sama. Oblečena pa je bila v tako imenovano črno nošo, ki je značilna za ljubljansko meščansko okolje. Obleka je delo Ljube Vrtovec Pribac z Etnološkega inštituta v Ljubljani. Obleka je izdelana po zakonitostih takratne noše in ni na njej nobenih približkov ali slučajnih okraskov, je torej čisti etnološki prikaz. Avbe z zlato ali črno vezenim čelnikom ali z zlatim brokatom, je praznično pokrivalo, ki so ga premožne žene nosile ob največjih slovesnostih. Posebno bogate so si na glavo nadele neveste. Pogosta je bila raba kombinirana iz obeh pokrival, saj so ženske na glavo ob posebnih priložnostih najprej nadele avbo, čeznjo pa poveznile še pečo.

Avtorica razstave Veronika Pogačar je na odprtju povedala, da je njen namen ravno to, da si ljudje lahko te avbe in peče, ki so skrite po domačih omarah, ogledajo. Nekatere avbe, ki jih sedaj nosijo ženske na različnih prireditvah, so brez zgodovine, na teh razstavljenih primerih pa je moč videti, kako so avbe izgledale nekoč.

»Danes se večinoma ukvarjamo s tem, kakšno pričesko bomo imeli, kako bomo naličeni, in kakšna bodo naša očala, nekdaj pa vsaj v kmečkem okolju ni bilo v navadi, da bi bili ženski lasje vidni, saj so bile glave pokrite. Znan je bil rek, da pride ženska pod avbo, kar je pomenilo, da se je poročila. S poroko je namreč ženska prešla v dobo, ko se je končalo njeno življenje brez pokrivala. Vse do smrti je namreč svoje lase morala prekrivati vsakokrat, ko je zapustila hišo. Peče in avbe so tisto v oblačilni dediščini, kar je v resnici najbolj bogato, in sicer zato, ker je imelo tisto, kar je na glavi, od nekdaj poseben pomen. S tem je bilo povezanega mnogo truda, nekatere so si jih skušale izdelati same, del teh, ki jih vidimo na razstavi, pa je izdelanih že strojno, del pa so delo poklicnih šivilj in vezilj, saj del kmetic namreč ni bila vešča šivanja, zato so avbe in peče že takrat bile drage in dragocene,« je dejala Veronika Pogačar ter opozorila na številne detajle, šive in vrste blaga. Ustvarjalnost ljudi ne pozna meja in tako kot danes ne želimo biti enako oblečeni, tako je bilo tudi nekdaj. Ljudje so se želeli razlikovati, seveda znotraj uveljavljenih kontekstov.

Ob koncu prireditve je direktorica Kulturnega doma Franca Bernika Cveta Zalokar razstavljavki Veroniki Pogačar podelila šopek nageljnov ter ji zaželela še veliko takšnih razstav, ki prikazujejo našo oblačilno dediščino.

Razstava bo v Menačenkovi domačiji v Domžalah na ogled do 31. marca 2020.

Avtor: Miro Pivar; Foto, video: Miro Pivar

Komentarji uporabnikov
Tagi