Zakaj je NEprehod pri železniški postaji Domžale in zakaj ni bil nikoli zgrajen podhod

O železniškem "NEprehodu" pri železniški postaji v Domžalah, smo pred časom že pisali, saj so v pomladnih mesecih obnovili peron in ga tudi malo povišali, kar sedaj zelo razburja Domžalčane na obeh straneh železniške proge, saj je prečkanje proge sedaj še bolj oteženo. Na naše pisanje se je odzval upokojeni delavec Slovenskih železnik Borislav Tanasić in nam povedal nekaj o tem NEprehodu, saj je bil na železniški postaji Domžale zaposlen trideset let.

Zadnjič smo pisali, da okoliški prebivalci za lažji dostop do perona iz zahodne strani Domžal, postavljajo razne betonske zidake, ki jim olajšajo prehod perona. Le-te pa delavci Slovenskih železnic redno odstranjujejo. Borislav nam je na to odgovoril, da delavci Slovenskih železnic odstranjujejo ovire legalno, saj jih krajani postavljajo nelegalno in v tistem času (ponoči), ko železnica ne obratuje. Pravi, da si v tujini ne privoščijo prehoda na vsakih 100 metrov.

Glede ideje o izgradnji nivojskega prehoda, nam je Borislav odgovoril, da to na tem mestu ni mogoče, saj bi morali tovorni vlak, ki bi pripeljal na ta tir in tam čakal, v tistem delu odklopiti in premakniti, da bi bil omogočen dostop čez morebitni nivojski prehod. O možnem dostopu do perona iz vzhodne strani Domžal pa pove, da to ni polprehod, temveč samo dostop do perona. Za dostop do perona iz te smeri pa so odgovorne Slovenske železnice. Zato v tistem času, ko pripelje na postajo vlak, zaposleni na postaji vedno stoji zunaj in kontrolira situacijo.

                                                  

 

                                                Borislav Tanasić

 

Povedal nam je, da se je v času njegovega službovanja na postaji večkrat dogajalo, da so otroci, ki so šli v šolo ali iz šole, prečkali progo pod vagoni tovornega vlaka, ko je ta stal tam. To je bilo zelo nevarno, zato je bil sam vedno zelo pozoren v tistem času. Pobudo za postavitev opozorilnih tabel, da je prehod smrtno nevaren, je dal ravno zaradi takšnega prečkanja proge.

Govorila sva tudi o podhodu, o katerem se govori že tri desetletja. Pove nam, da je bil pred približno tridesetimi leti na otvoritvi nove OŠ Venclja Perka, ki je bila zgrajena s samoprispevki. Takrat so povedali, da so istočasno zbirali samoprispevek tudi za izgradnjo podhoda pri železniški postaji. Torej so sredstva za to bila.  Železnice so takrat tudi podrle bližnje skadišče na vzhodnem delu. Zataknilo pa se je pri bližnjih stanovalcih. Sprašuje se tudi, kje je sedaj tisti denar, ki je bil zbran s samoprispevki za izgradnjo pohoda. Po tridesetih letih nimamo ne podhoda in tudi ne tistega denarja, ki je bil zbran s samoprispevki za izgradnjo le-tega.

Na koncu nam pove še, da je vzdolž proge več nelegalnih prehodov. Najbolje se to vidi pozimi, ko je sneg. Vsaka ulica, ki se konča pri železniški progi ima svoj nelegalni prehod, ki ga uporabljajo občani. Pove še tudi, da če bi bil pri železniški postaji narejen podhod, bi marsikateri občani še vedno prečkali progo na nezavarovanem območju, saj smo po naravi narejeni tako, da ubiramo bližnjice.

Avtor: Miha Ulčar
Tagi