Zadnji jamski človek iz Moravč, katerega dom je poznal tudi Valvasor

»Kaže, da človek prenese vse, dokler ima njegovo življenje cilj.« (Iz knjige: Sveče so dogorele, Sándor Márai)

Življenje je obstalo in nam ponudilo drugačno preživljanje časa. Omejilo nas je na občine, kjer živimo. Tesnobni občutek, ki pa vendarle lahko ponuja več, kot bi si kdo predstavljal. V svoji okolici najdemo prave male zaklade.

Večina nas slabo poznamo zgodovino, kulturne in naravne spomenike, griče in doline, izvire in podzemne jame okolja, v katerem živimo. Povsem drugače je korakati in se sprehajati ter posedati po klopcah na razglednih točkah, če poznamo zgodbe in zgodovino kraja, v katerem se nahajamo. Čas po krizi bo odlična priložnost za to, da bomo naše kraje na novo spoznali. Spoznali bomo, da število nočitev ni edino merilo uspeha in da nas napolni in obogati lahko že čudovit kratek izlet v naši bližini.

Peče pri Moravčah okoli leta 1909.

V Knjižnici Domžale se pri domoznanski dejavnosti ukvarjamo z raziskovanjem naše okolice. Zgodbe in fotografije, ki jih zberemo, objavimo na spletnem portalu Kamra, kamor svoje prispevke prispevajo tudi ostale knjižnice, muzeji, arhivi, društva, šole in druge lokalne organizacije. Ravno v teh zgodbah lahko najdete čudovite ideje za izlete in raziskovanje naših krajev. V zgodbah najdete zgodovinske podatke in zanimivosti, predvsem pa zgodbe ljudi, ki so v krajih živeli in soustvarjali bogato kulturno življenje, ki se ga lahko ponovno začuti in podoživi tudi desetletja ali stoletje kasneje. Zgodbe, ki jih je naša knjižnica do sedaj objavila na Kamri si lahko preberete na tej povezavi.

Kmalu bomo na Kamri objavili novo zanimivo zgodbo, katere delček želimo z vami delili že danes in vas tako morda navdušimo za raziskovanje takoj, ko bo to mogoče.

V Knjižnici Domžale si lahko ogledate tudi enega izmed samo 100 izvodov Iconothece Valvasoriane, faksimile zbirke 7.752 grafik, ki jih je v 17 zvezkih zbral avtor Slave vojvodine Kranjske.

Zelo hvaležno področje raziskovanja je domžalsko – moravški kras. Ta kras ni tipična kraška pokrajina, vendar pa je število kraških pojavov tolikšno, da si zasluži precej pozornosti. Na Moravškem in v okolici Domžal so se razvili manjši kraški pojavi, vrtače, v podzemlju pa so brezna ter mnoge večje in manjše jame. Na domžalsko – moravškem krasu je več kot 100 večjih in manjših podzemeljskih votlin oziroma jam, daljših in globljih od 10 metrov. Več takih podzemeljskih jam najdemo v okolici Dobena, Domžal, južno od Gorjuše, na področju Studenca, Zgornje Javorščice, kjer naj bi bilo celo vse votlo, in Krašc. Ponekod so te jame neznane in težko dostopne. Z redkimi izjemami gre za suhe jame. Naštejmo jih le nekaj: Babja jama na Gorjuši, Ihanščica, Mačkovec, Majčevo brezno pod Zgornjo Javorščico, Studenška jama, Železna jama.

Podzemlje moravškega gričevja in podaljški proti Domžalam so zanimali naravoslovce in speleologe že davnaj. Janez Vajkard Valvasor je bil eden izmed njih. V njegovih mladih letih ni kazalo, da bo mladenič postal član angleške Kraljeve družbe. Po materi (Ana Marija Ravbar) – je bil potomec rodbine Ravbar z domžalskega gradu Krumperk. Ravbarji so bili  stara plemiška rodbina, katerih moški del je slovel po bistroumnosti ter po nadpovprečni moči in velikosti. Valvasor je prepotoval večji del Evrope. Privlačilo ga je vse nenavadno, tako tudi podzemeljske jame. Obiskal jih je lepo število. Najprej si jih je ogledoval zgolj iz radovednosti, pozneje pa je v njih iskal potrditev svojih teorij v zvezi s podzemskimi vodami, kar ga je pripeljalo do izdelave prvega jamskega načrta na naših tleh – Podpeške jame v Dobrepolju. V njegovi mojstrovini, v poglavju  dela Slava vojvodine Kranjske opisuje, kako je lezel v jamo s precej strmim rovom v bližini Peč na Moravškem. Verjetno je mislil na jamo, ki jo danes poznamo pod imenom Zevka ali Vrišnikova jama. V njej je iskal okamnine, tako imenovane »kačje jezike«, ki naj bi imeli zdravilne lastnosti, a mu je v jami ugasnila sveča, zato je v temi tipaje zlezel na plano.

Baraka, ki si jo je kasneje zgradil puščavnik, zadaj vhod v Vrišnikovo jamo.

Vrišnikova jama (tudi Urišnkova jama) ali zijalka  (»ziuka«), kot je bila poznana starejšim domačinom, se nahaja na poti iz Peč proti Moravčam na desni strani v bregu, pod hribom. To je zelo majhna jama. V njej je preživljal samotarska leta Vrišnik, puščavnik. Tam je verjetno bival  od leta 1931  do začetka druge svetovne vojne. Njegovo ime naj bi bilo Janez Mlinar, vendar pa nekateri viri omenjajo tudi drugačna imena. Leta 1931 ga je fotografiral znani jamar in jamski fotograf Franci Bar. Fotografiral ga je tudi Peter Naglič, fotograf ter ščetarski mojster in tovarnar iz Šmarce pri Kamniku, o katerem lahko beremo prispevek in zgodbo na portalu Kamra. Njegov vnuk Matjaž Šporar je človek, ki razume, kako pomembno je deliti bogato zapuščino Petra Nagliča med ljudi, saj je posnel izjemne fotografije bližnje in daljne okolice. Predvsem pa so Nagličeve fotografije za stroko dragocene zato, ker so zgledno dokumentirane in urejene ter opremljene s podatki o kraju, času in vsebini posnetkov.  Njegova fotografska zapuščina, ki obsega več kot deset tisoč fotografskih posnetkov, tako živi med nami. Danes v prispevku vidimo posnetke puščavnika iz Vrišnikove jame.

Puščavnik kot ga je fotografiral Peter Naglič leta 1932.

Puščavnik, kot naj bi ga klicali, je najprej živel v jami, nato si je zgradil majhno, delno leseno, delno kamnito barako tik ob vhodu v jamo. Oba jamska rova je kasneje uporabljal za shrambo. Bil je skrivnosten, molčeč, a vseeno prijeten možakar, ki je živel z naravo in za naravo. Ptice so mu baje jedle iz rok. V temnih nočeh, posebno ob mlaju, naj bi v votlini pel pesmi in opravljal obrede. Več o samotarju iz Peč pri Moravčah, o izjemni zgodovini in ljudeh, ki so živeli v Pečah pri Moravčah sledi v zgodbi, ki jo kmalu objavimo na spletnem portalu Kamra.

Zadnja stran fotografije, ki jo je posnel Peter Naglič, ki je imel zgledno dokumentiran in urejen arhiv fotografij.

Ob tej priložnosti naj vas spomnimo, da v Knjižnici Domžale hranimo tudi Iconotheco Valvasoriano, faksimile zbirke 7.752 grafik, ki jih je v 17 zvezkih zbral avtor Slave vojvodine Kranjske. Valvasor je zbirko, ki jo je nakupil na štirinajstih potovanjih po Evropi, nalepil v zvezke velikega formata, vezane v usnje. Izvirnik je v Biblioteki  Metropolitani zagrebške nadškofije, saj je Valvasor po izidu Slave vojvodine Kranjske zaradi obsežnega finančnega vložka obubožal. Prodati je moral vse svoje imetje: gradove Bogenšperk, Črni potok in Lichtenberg ter rojstno hišo v Ljubljani. Na koncu sta mu ostali le še knjižnica z 2.534 naslovi ter grafična zbirka. Oboje je ponudil kranjskim deželnim stanovom v odkup, a ti  zanju niso pokazali  zanimanja. Na koncu je celotno knjižnico odkupil zagrebški škof Ignacij Aleksander Mikulić. Izdaja 17 ohranjenih zvezkov predstavlja edinstven strokovni in kulturni dosežek v svetovnem merilu, poleg tega pa je tudi veliki tiskarski podvig. Zbirka je izšla v nakladi 100 izvodov. Prav tako hranimo Slavo vojvodine Kranjske, ki je eden izmed simbolov slovenstva, temeljni kamen slovenske zgodovine in velja za največje delo barona Janeza Vajkarda Valvasorja ter še danes za eno izmed najpomembnejših znanstvenih del o Sloveniji, v katerem je bilo zajeto vse tedanje in dotedanje vedenje o naši deželi in prebivalstvu, najbolj prepoznavna in ena izmed najobsežnejših knjig, kar jih premoremo, knjiga, ki ustvarja podlago za ozaveščanje in povezovanje slovenskega naroda. Toplo vabljeni na ogled v Knjižnico Domžale, ko zopet odpremo vrata.

Knjižnica Domžale hrani Slavo vojvodine Kranjske v petih zvezkih. Z izdajo peteka zvezka leta 2014 je bil zaključen celoten projekt prevoda, Slovenci pa smo tako končno dobili Slavo v svojem jeziku.

» Dom je kraj, ki ga nekega dne moramo najti vsi. To ni samo kraj, kjer ješ in spiš. Dom je poznavanje. Poznavanje svojega uma, svojega srca, svojega poguma. Če poznamo samo sebe, smo vedno doma, kjerkoli smo.« (Iz knjige: Čarovnik iz Oza, Lyman Frank Baum)

Vse dobro, dokler se ne snidemo spet!

Kristina Galun, Knjižnica Domžale

 

Tagi