Na Viru so se z žalnimi slovesnostmi poslovili od pusta. Kdo bo tolažil užaloščeno vdovo?

Tudi letošnji, marsikje precej podaljšan pustni teden, se je končal brez hujših pretresov. Morda je postregel s kakšnim novim rekordom, vendar so se tudi najmogočnejši rogovileži pred pepelnično sredo simbolno, marsikje pa tudi zares, spremenili v pepel. Tak pogrebni ceremonial so pripravili tudi člani Pustne sekcije Striček – Vir, ki so na znamenitem Saharskem hribu na Viru v torek, 28. februarja 2017, zažgali pusta, ki se je kriv za vse tegobe človeštva, kljub objokani nevesti žrtvoval svoje življenje in s tem naredil tako dobro gesto, da so pogrebci ob zvokih glasbe od veselja celo zaplesali. Pod taktirko predsednika Petra Kosca-Pipija, nadvse prizadevnega predsednika društva, se je z sežigom za vse krivega pusta izteklo obdobje veseljačenja in norčavega obnašanja, kakor se mora in je prav, da se življenje za leto dni spet vrne v svoje tirnice.

Pust je star stoletij. Leta njegovega pričetka ne pozna nihče, vemo pa to, da smo v mladih letih pred desetletji, pust še kako potrebovali, še posebej otroci. Našemljeni v različne maske smo mladi in manj mladi od pustne sobote do pustnega torka tekali od hiše do hiše, opravljali razne obrede, peli, plesali in zganjali norčije, da smo si prislužili kakšen dinar. A časi se spreminjajo. In če smo pred desetletji pust potrebovali mi, danes za svoje preživetje pust potrebuje zagnano ekipo, ki jo Pustna sekcija Striček iz Vira tudi ima. Pustne norčije se na slovenskem končajo s pokopom ali sežigom pusta. Tudi ta običaj se med pokrajinami močno razlikuje, vsem pa je skupno, da je to dan, ko se postavi pika na i pustnim norčijam. Pogrebci v dopoldanskih urah v kaki gostilni pusta položijo na pare, kjer leži do popoldneva ali pa se z njim na nosilih sprehodijo od gostilne do gostilne. V sprevodu so po tradiciji pogrebci, objokana vdova v krilu in z ruto na glavi, duhovnik z odvezo, od muzikantov pa obvezno harmonikar. Hrup pustnega sprevoda pritegne tudi kup radovednežev ter otrok. Pust svoj konec doživi z uprizoritvijo pogreba, s sežigom ali z metom v bližnjo reko.

Pustni torek je po nedelji, s katero sta po izročilu glavna pustna dneva, znova konec za pustne norčije in povorke. Tam kjer menijo, da na pepelnično sredo po pustnem torku ne sme biti niti sledu o pustu več, pa so pusta že pokopali ali kot na Viru sežgali. V torek je tudi zadnji dan za mastne pustne jedi, saj se na pepelnično sredo začne 40-dnevni post. Pustni torek je zadnji dan, ko pustne maske skušajo odgnati zimo in v deželo priklicati pomlad, kar pa jim v teh dneh bolj ali manj uspeva. Praznik pustnih mask in norčij se izteka. Na Viru so letos pustovali ves februar. Začeli so s postavitvijo Strička in prevzemom pustne oblasti, nadaljevali z otroškim Živ-Žavom in nočnim pustovanjem v Športnem parku na Viru, vrhunec pa je predstavljala tradicionalna karnevalska povorka ter nato še s torkovim sežigom pusta.

»Pust je res poseben praznik, morda dan pozabe, morda dan naše notranje spreobrnitve. Morda celo prelomnica v življenju«, je v svoji knjigi Ta norčavi pustni čas zapisal Primož Hieng. Tisočletja star pust tako še naprej ostaja trdoživ in se vsako leto poln norčij vrača med nas. Člani Pustne sekcije Striček – Vir pa se že veselijo, da po štirinajstih dnevih predajo oblast spet aktualnemu županu Toniju Dragarju.

Avtor: Miro Pivar; Foto, video: Miro Pivar
Komentarji uporabnikov
Tagi