Zadnji dnevi šole so najbolj cool

Intervju z dr. Lidijo Bašič Jančar ob zaključku šolskega leta

Za nekatere otroke se je šolsko leto že zaključilo, nekateri pa še lovijo zadnje ocene in se veselijo ali pa celo trepetajo pred zaključkom šolskega leta. Vsako šolsko leto je posebno in pušča svoj pečat v odraščanju vsakega posameznika. Vsako šolsko leto je tudi polno garanja, prizadevanj, uspehov in neuspehov, ki jih spremlja določen stres. In ravno ti zadnji dnevi so tisti, ko napetost počasi popušča in z mislimi smo že v lahkotnem poletnem brezdelju z možgančki na “off”.

Prvi in zadnji dnevi šolskega leta so tisti dnevi, ki se jih v šolskem letu najbolj veselimo. Prvih smo veseli, ko se po daljšem premoru ponovno srečamo s sošolci in prijatelji, zadnje pa že komaj čakamo, da v roke prejmemo spričevalo, ki je odraz dela skozi šolsko leto in nenazadnje priznanje oziroma potrditev, da je bil trud ovrednoten.

Kaj pomeni spričevalo v rokah učencev in čakanje na zadnje minute šolskega dne, ko se bodo na stežaj odprla vrata v brezskrbno poletje, smo se pogovarjali z dr. Lidijo Bašič Jančar, ki meni, da gre za dragocene trenutke vsakega učenca in učenke.

Dr. Lidija Bašič Jančar, zakonska in družinska terapevtka; Foto: Adrijana, Mesec maj

Kakšno vrednost oziroma težo ima spričevalo v očeh otrok? Je povezano z njihovimi pričakovanji in čustvenimi stanji?  Ali lahko razumemo spričevalo kot neke vrste potrditev, morda celo kot nagrado za otrokov trud in prizadevanje skozi celo leto?

Naš šolski sistem je naravnan na vrednotenje dela preko ocen, dostikrat storilnostno naravnan, zato je jasno, da ima spričevalo veliko težo, saj je na enem listu skozi številke (ocene) ovrednoteno delo in udejstvovanje otoka skozi celo šolsko leto. Žal je tako oz. žal je v preveliki meri tako. Sem mnenja, da bi moralo v spričevalu pisati še vse kaj drugega, kot na primer: motivacija učenca, univerzalnost, socialne kompetence, vedoželjnost, proaktivnost, kreativnost, kritično razmišljanje, iskanje rešitev, čustvena inteligenca, sočutje in empatija, pomoč drugemu itd. Vsled našemu sistemu je logično, da otrok/mladostnik spričevalo poveže z lastno vrednostjo oz. se poistoveti z njim in na to se seveda prilepijo mnogi občutki. Ti so lahko prijetni, lepi, kot na primer: veselje, ponos, sproščenost in na podlagi tega otroku oz. mladostniku na koncu šolskega leta odleže in se posledično lahko veseli zasluženih počitnic. Če pa temu ni tako in so v spričevalu navedene slabše ocene, kot bi si otrok želel, pa otroka spremljajo drugačna občutja, kot na primer: razvrednotenje, nesposobnost, sram, žalost, jeza, lahko tudi strah za naprej. Občutki so lahko tudi posledica pričakovanj in zahtev staršev, kar igra še večjo težo v občutkih otrok, kot so na primer globoko razočaranje, ponižanje, občutek manjvrednosti, primerjanje z drugimi itd. Če otrok s temi občutji ostane sam, je to zanj izjemno težko, predvsem pa krivično.

Ali se lahko šolsko leto primerja s poslovnim letom? Celo leto garamo, da dosežemo končni cilj. Ali smo ljudje v biti tako naravnani, da si želimo javnega priznanja, potrditve, nagrade za uspešno opravljeno delo?

Če govorimo o temeljni biti, lahko izpostavim temeljno človekovo potrebo po odzivnosti drugega ter po pripadanju. Ti dve potrebi sta temeljni in človek brez tega v čustvenem smislu pravzaprav ne bi mogel preživeti. Ker pa je naša družba storilnostno naravnana, temu pa se pridružijo še družinski vzorci, se že otroci hitro začnejo vrednotiti na podlagi odzivov iz okolja, kot so priznanje, potrditev, pohvala. Če so starši visoko naravnani na uspeh in so povrhu tudi sami perfekcionisti, so pomembni več ali manj le rezultati, javno priznani uspehi ter tisto, kar je vidno navzven (titule, priznanja), ne pa tudi pot, trud in edinstvenost otroka. Šolsko leto se lahko s poslovnim letom primerja le tako, da ima svoj začetek, višek in tudi zaključek. Ne sme pa se primerjati z zahtevnostjo, saj poslovno leto pritiče odrasli osebi, ki je sposobna regulirati stresne situacije, postavljati meje, se soočati z različnimi spremembami, se prilagajati situacijami, regulirati čustvena stanja ob zahtevnih čustvenih situacijah, ljudeh, itd. Šolsko leto pa pritiče otrokom in mladostnikom, za katere moramo poskrbeti odrasli (starši, učitelji, vzgojitelji…), tako na ravni regulacije njihovih čustvenih stanj kot tudi v prepoznavanju njihovih potreb in jim pri tem pomagati. Odrasli moramo vedno stremeti k tem, da ustvarjamo varno okolje, v katerem otroci in mladostniki živijo in preživljajo svoj čas. To pomeni, da ne izvajamo pritiske na njih, temveč prepoznavamo edinstvenost otrok, njihovo avtentičnost, vzpodbujamo vedoželjnost, predvsem pa skrbimo za razvoj čustvenega sveta otroka in mladostnika.

Ali so otroci prikrajšani za ta priznanja, če izpustijo ritual podeljevanja spričeval in tudi poslavljanja od sošolcev, nižji razredi tudi od razredničark?

Bi rekla, da ja. Otrokom je v večini ter čisto po naravni poti pomembno predvsem druženje in odnosi s prijatelji in sošolci. Zato veliko otrok pove, da so najbolj cool zadnji tedni šole, ko imajo že vse zaključeno in se hodijo v šolo le še zabavati. Najslajši pa je seveda zadnji dan šole, ko dobijo spričevalo in se poslavljajo od sošolcev, prijateljev in tudi od učiteljev. Malo jim je tudi hudo za šolo (vzdušje in življenje v šoli), kar pa zaradi ponosa (splošno znana drža otrok namreč »mora« biti ta, da je šola bedna) seveda ne bodo priznali, se pa v njihovem vedenju to zelo fino čuti. Lahko rečem, da so otroci zaradi tega zagotovo prikrajšani, predvsem pa je to za njih krivica. To je ravno tako, kot bi starše v službi prikrajšali za piknik, ki bi jim na koncu delovnega leta pripadal kot prijetna stran dela in kot zaključek se seveda tega druženja veselijo, ker je neformalno, spontano, več je dovoljeno, ljudje se spoznajo še malo drugače…
Če se odsotnost od zadnjega dne šole zgodi le enkrat zaradi recimo dobre možnosti koriščenja kakšnega potovanja in tudi otroci to tako doživljajo in se tega posebnega dopusta veselijo, ne moremo govoriti o prikrajšanosti. Če pa se to dogaja redno in starši vidijo zadnji dan kot nekaj brezveznega, sporočajo otroku, da ti tisto lepo na koncu ne pripada, in tega epiloga nisi deležen, niti zaključka, ki je namenjen prav praznovanju, poslavljanju, ponosu, ki zagotovo pritiče tistim, s katerim si je otrok to delil. Prikrajšamo ga za končno praznovanje skupaj s »sotrpini,« kar pa ima prav posebno težo in vrednost. Zadnji dan šole je bolj neformalen dan, učenci so bolj radoživi, morda gredo skupaj z učiteljico/učiteljem na sladoled, imajo drugačne pogovore, doživijo pohvalo od učiteljev, posebne besede, take ki ostanejo za vedno. Morda eden drugemu kaj napišejo. Zelo zanimivo je, da se v teh pomembnih dneh kar malo pozabi na težke trenutke skozi leto in ostane le lepo. To je za življenje zelo pomembno sporočilo. Tudi za učitelje je zadnji dan poseben dan. Tudi oni so drugačni.

“Veliko otrok pove, da so najbolj cool zadnji tedni šole, ko imajo že vse zaključeno in se hodijo v šolo le še zabavati. Najslajši pa je seveda zadnji dan šole, ko dobijo spričevalo in se poslavljajo od sošolcev, prijateljev in tudi od učiteljev.” dr. Lidija Bašič Jančar

Ali bi veljalo razmisliti staršem, kaj lahko takšni pobegi povzročajo pri otrocih iz povsem psihološkega vidika?

Zagotovo. Na prav poseben način se povežeš s skupino, s katero si skupaj preživljal velik del časa skozi celo leto. Obdobja truda, vzponov in padcev, lepih in težkih občutkov, povezanosti in morda kakšnih konfliktov imajo posebno vrednost. Na koncu pride dan ovrednotenja: zadnji dan šole pred počitnicami skozi šolsko leto, zadnji dan šole na koncu šolskega leta, zadnji dan osnovne šole, matura in tako dalje. Vedno so zaključki, ki so zelo čustveno obarvani, od veselja, ponosa do žalosti ob slovesu. Sprva so ta slovesa lažja, bolj ko se ljudje navežemo in več ko sebe vložimo noter, težja so. Že mali otroci to zelo dobro čutijo. Poslavljajo se že v vrtcu, ko gredo na dopust.
Starši, ki otroke za te trenutke prikrajšajo, imajo po vsej verjetnosti sami težave ovrednotenja in poslavljanja. Odmikanje oz. bežanje od čustveno globljih vsebin je odraz lastne nezmožnosti zdržati in dati tja tudi del sebe. To je življenje na površini in ne odraža odnosov na globlji ravni oz. človekove zmožnosti globine, kar pomeni: izražanje občutij, sprejemanje občutkov drugih, povezanost z ostalimi, pogrešati nekoga, ohranjati in vzdrževati stike tudi po tem, ko se neko skupno obdobje konča, predvsem pa zmožnost na koncu videti in se spominjati dobrega in lepega, tisto težo pa pozabiti.

Kakšna so vaša priporočila staršem ob zaključku šolskega leta?

Tako, kot je pomembno, da družina praznuje zaključke otrok ob koncu šolskega leta, je pomembno tudi, da otrok praznuje skupaj s svojimi sošolci in prijatelji ter učitelji, ko se šolsko leto zaključi. Ni koristno, da otroke prikrajšamo za te pomembne trenutke, neformalna druženja, sproščenost ter za izkušnjo, kakšna je šola tudi takrat, ko ni več zares šola. Vemo, da je petek drugačen dan od ponedeljka in to zato, ker ga ljudje naredimo drugačnega s svojim vedenjem, občutji, ki jih v petek prinesemo v službo oz. šolo. Zakaj bi spustili petek, ko je tako fajn dan, če smo se cel teden trudili? To bi bilo zares krivično! Prav tako se mi zdi krivično biti odsoten zadnji dan šole, če si se celo leto trudil, dosegal cilje, nadgrajeval svoje znanje, ga iskal in se tudi preizkusil v novih znanjih, veščinah in spretnostih, švical ob testih in spraševanjih, vzpodbujal sošolce in si medsebojno pomagal, ob tem malo prelisičil učitelje, itd…

Za konec vsem učencem, otrokom, mladostnikom, njihovim staršem ter učiteljem in vzgojiteljem želim sproščen in zabaven zadnji dan šole ter doživete počitnice. Predvsem take z veliko stika, igranja, druženja in sproščenosti.

Avtor: Saša Obersnu; Foto: canva.com

 

Tagi