»Otrok moj, kdaj mi boš dal vnuke?«

Vsak od nas ima želje ter hrepenenja. Pričakovanja. S tem ni čisto nič narobe. Zaplete pa se, ko od drugih pričakujemo, da nam bodo naše želje uresničili. Seveda si to lahko želimo, kar pa ne pomeni, da so to tudi dolžni storiti. Še zlasti ne takrat, ko ne čutijo iste želje. Ko imajo drugačne življenjske načrte in potrebe. Eno izmed področij, na katerem so pričakovanja in hrepenenja postavljena pred težko preizkušnjo, je starševstvo.

Mnogi mladi odrasli se sprašujejo, zakaj si njihovi starši tako zelo želijo, da bi kar se da kmalu postali stari starši. Zakaj je ta želja v njih tako zelo glasna in globoka, da včasih že preraste v pritisk nad sinovi ali hčerami? Zakaj jih vedno znova sprašujejo iste stvari in jim prejeti odgovori ne zadoščajo?

Prav tako pa se tudi številni starši sprašujejo, zakaj se njihov sin ali hči tako zelo obotavlja pri odločitvi za naraščaj. Ali jim morebiti ne privošči, da bi lahko na novo zaživeli v novi vlogi babice ali dedka?

O hrepenenju starejših po novi življenjski vlogi in o zatekanju mladih odraslih v iskanje izgovorov, ki bi njihove starše vsaj začasno pomirili in s čimer bi si sami kupili nekaj dodatnega časa, je tekla beseda v tokratnem pogovoru z Jano Lavtižar, partnersko in družinsko terapevtko. Med drugim smo jo vprašali, ali so odrasli otroci sploh dolžni staršem polagati račune o tem, zakaj je njihova odločitev drugačna od odločitve njihovih staršev.

Kje je tista točka, onkraj katere starši nimajo pravice vstopa? V intimnem partnerstvu med dvema osebama je namreč področje, ki je sveto in si zato zasluži biti zaščiteno in spoštovano. Nekje je torej treba potegniti mejo, čez katero drugi ne smejo, pa četudi gre za morebitni naraščaj.

Jaz bi rekla, da predvsem takrat, ko gre za naraščaj. Starši, ki se ‘vtikajo’ v intimo svojega odraslega otroka in njegovega/njenega partnerja, nimajo jasnih razmejitev. Zato mora za te razmejitve poskrbeti odrasli otrok. On/a in nihče drug! Priti do točke, ko si da dovoljenje, da staršem postavi mejo. In nadvse pomembno je, da v vlogo ‘razmejevalca’ ne potiska svojega partnerja. Vsak otrok mora odrasti, če naj bo dober partner in kasneje morda dober starš – bolje povedano, če naj bo funkcionalen odrasli. Odrasti pomeni upati si reči ne očetu, ki je bil doslej samozvana avtoriteta, materi, ki čustveno izsiljuje … Razmejitve so zimzelena tema vsega mojega dela z ljudmi. Ampak to delo je ena najboljših stvari, ki jo lahko naredimo zase. Ko imamo razmejitve trdno postavljene v sebi, jih lahko uveljavljamo tudi navzven. Dokler jih nimamo, se lahko samo še naprej igramo igrice, ki ne prinesejo nič dobrega.

Babica ali dedek je življenjska vloga, po kateri hrepenijo mnogi starši mladih odraslih, saj menijo, da jim bo prinesla pozitivne spremembe in nove občutke. Ponos je vsekakor eden izmed pogostejših.

Ko že omenjate ponos … angleščina ima za ponos isto besedo kot za napuh, ki je prvi od sedmih smrtnih grehov. Občutek ponosa je za nekatere slast, tako kot oblast. In so ponosni, ker ‘imajo’ vnuka. Bližja kot ponos mi je v zvezi s tem hvaležnost.

Pogosto pa želja po vnukih izvira iz ozaveščenih ali potlačenih občutkov krivde: vse, kar smo zavozili pri svojih otrocih, želimo pri vnukih narediti drugače, bolje! Kot bi bil vnuk popravni izpit. Saj marsikdaj je to lep izpit in zdravilo za razbolene odnose. Marsikdaj odrasel otrok šele ob pogledu na starša, ki se ukvarja z vnučkom, začuti njegovo toplino in nežnost, ki sta se prebudili na stara leta, in če ju lahko vzame kot dar, je to zdravilno. Želja po vnukih pa je včasih preprosto izraz strahu pred osamljenostjo. Otroci so utelešena vitalnost, velikokrat ljubkost in nedolžnost, ki nas prevzamejo. Ni čudno, da ukvarjanje z njimi razveseljuje in pomlaja.

Postavlja se mi vprašanje, zakaj starši pričakujejo, da jim bodo otroci za svoje odločitve, ki so drugačne od njihovih želja in pričakovanj, polagali tudi račune.

Zaradi ponotranjenih družbenih pričakovanj? Pri vseh mojih izkušnjah me človeška sposobnost zatiskanja oči pred realnostjo še vedno navdaja z rahlo osuplostjo. Pa vendar ima vse večji delež mladih odraslih kar dobro odprte oči – preprosto ne želijo spravljati na svet, kakršen je, novih bitij, ki utegnejo na tem svetu hudo trpeti. So pa tudi takšni, ki jim do starševstva preprosto ni. Ena od njih je blogerka in pisateljica Jenny Mustard, ki svoje (in izključno svoje) poglede prav lepo razloži na svojem youtube kanalu.

Nekateri ljudje pa vidijo v potencialnih vnukih potrditev, da so nekaj storili prav … da imajo ‘srečno družino’ … da so njihovi otroci ‘uspešni’, karkoli že to pomeni. Bolj ko so nezadovoljni s seboj, več zastrašujoče praznine ko vidijo v svojem življenju, slabše ko se počutijo v svoji družbi, teže ko prenašajo samoto – večja je možnost, da bodo zaradi vseh nerešenih notranjih konfliktov iskali rešitev zunaj sebe. Da bodo njihovi problemi kljub vnukom ostali nerešeni, ni treba posebej poudarjati.

Starši v želji, da bi izvedeli prave razloge, zakaj se kljub urejenim objektivnim okoliščinam njihov sin/hči še vedno ni odločil/a za naraščaj, z vprašanji pogosto tudi pretiravajo in spravljajo svojega otroka v resnično stisko. Česa taki starši ne zmorejo slišati?

Na primer tega, da je njihov otrok odrasel in ima svoje življenje, oni pa so končno dobili več svobode in zraka za dihanje, ki so si ga toliko let želeli … Da se bo otrok bolj zapiral pred njimi, bolj ko bodo silili vanj. Če ne bodo, utegnejo pa nekoč morda res izvedeti prave razloge. Nigella Lawson, sicer duhovito pišoča avtorica kuharskih knjig, se je nekoč pošalila, da ima otroke samo zato, da bi nekoč prišla do vnukov. Šala, ki se mi ni zdela zares posrečena. V slepem hrepenenju po vnukih lahko spregledamo toliko otrok, ki smo jim lahko – morda ne ravno stari starši, pa vendar tople, modre, podporne osebe, ki jim lahko dajo veliko in katerih se bodo radi spominjali.

Jani Lavtižar lahko pišete na info@janalavtizar.com ali jo pokličete na 040 523 787.

Avtor: Petra Petravič; Foto: canva.com