Nepoznane bitke, ki jih v sebi bijejo mame samohranilke

»Odšel je in naju zapustil. Spoznal je drugo in se odločil, da ne želi imeti več družine. Čez noč sva ostali sami. Moram biti močna za hčerko, ker me potrebuje, čeprav se mi trga srce.« S temi besedami bi lahko na grobo povzeli izkušnje, ki so skupne mnogim mamam, čeprav se seveda razlikujejo v detajlih. Bolečina, strah, negotovost, jeza, bes in še mnogo je občutkov, ki se ob razhodu prebudijo v vsakem od nas, čeprav je v taki situaciji skrb za otroka in materinska vloga nekaj, kar pomembno vpliva tako na način prebolevanja kot tudi na kasnejše izzive, s katerimi se srečujejo ženske, ki so se odločile za materinstvo.

V želji, da bi lažje razumeli doživljanje mam samohranilk in tako morda laže prisluhnili prijateljici, ki se je znašla v takem položaju, smo k pogovoru povabili Jano Lavtižar, holistično psihoterapevtko, ki je trdno prepričana, da »se da po ločitvi zares znova zaživeti, in to ne samo dobro, ampak bolje. Vedno se da. In obstajajo načini, kako lajšati bolečino in skrajšati čas okrevanja«.

V ta namen je oblikovala delavnico, sestavljeno iz desetih srečanj, na katerih ženske, ki so na različnih točkah prebolevanja ločitve, med seboj delijo svoja doživljanja, mnenja in izkušnje, saj zelo dobro vedo, s kakšnimi občutki se oseba v procesu razhoda sooča.

Razhodi so vedno boleči in prebolevanje, ki obsega različne faze, je nujna pot, na katero je treba stopiti, če se želimo posloviti od nečesa, česar ni več, in v življenje sprejeti nekaj novega. Pri mamah, ki so po razhodu ali ločitvi ostale same z otrokom/ki, je prebolevanje prepleteno še z dodatnimi izzivi. V mislih imam prebolevanje partnerske zveze in pa sočasen razhod z očetom svojih otrok.

Tudi če sta se partnerja razšla sporazumno ali celo prijateljsko, se je končal del njunega življenja, za katerega sta nekoč upala, da bo trajal »za zmeraj«. In to oba, vsak po svoje, doživljata kot izgubo, vsaka izguba pa je povezana z žalovanjem. Kaj šele, ko je eden od partnerjev poiskal novega, ali pa je bilo življenje v dvoje tako neznosno, da je bil eden od njiju primoran oditi. To se seveda lahko zgodi tako ženski kot moškemu. A danes je beseda o ženskah, ki jih je partner zapustil ali pa so odšle, ker niso več zdržale. Ne govoriva o tem, da niso zdržale, ker je bil partner preveč pikolovski, dolgočasen ali premalo prijazen. Govoriva o res težkih stvareh, kot so spolne zlorabe, fizično nasilje ali pa ‘samo’ psihični teror.

Tu so mame samohranilke velikokrat v situaciji, ki jo opisujejo kot shizofreno. Bežijo od partnerja, s katerim se ne morejo o ničemer dogovoriti, ki vse prepogosto ne plačuje preživnine, ali takšnega, ki se ga (včasih tudi na smrt, in to upravičeno) bojijo. Ob tem jim v širši družini, pa tudi v družbi nasploh velikokrat dopovedujejo, da otrok potrebuje oba starša. (Saj, ampak kakšna?) – Otrokom ne smejo govoriti grdo o očetu – seveda ne, s tem se strinjam, saj otroci ne bi smeli nositi teh bremen, za katera niso niti najmanj odgovorni, in morda celo postati čustveni partnerji enega od staršev. No, in v taki situaciji potrebujejo mame oporo. Ne ‘zaveznikov’, ki jih ščuvajo proti bivšemu, ampak zdravo oporo, socialno mrežo, na katero se lahko tudi sesedejo, če jim zmanjka ravnotežja. Če smo utrpeli spiralni zlom noge, nekaj časa hodimo z berglami, da se kost lepo zaceli. To se nikomur ne zdi odveč. Potem bergle odložimo in normalno hodimo naprej. Z ranjeno psiho ni nič drugače. Potrebuje trdno oporo, mirovanje, primerno razgibavanje in veliko nežnega ravnanja, da pride k sebi.

Morda je odločitev za razhod ali sprejetje odločitve drugega za ta korak lažje predelati takrat, ko gre »samo« za partnerstvo, kot pa kadar so tukaj še otroci, ki si želijo, da bi ostala oče in mama za vedno skupaj. Morda je tudi zato včasih marsikateri mami težje oditi, in to ne glede na razmere, saj si ne želi, da bi z ločitvijo otrok ostal brez očeta? Tukaj se verjetno pojavijo še občutek krivde, slaba vesti in samoobtoževanje glede izbire partnerja in očeta svojih otrok?

Vse to v mnogih primerih drži. Ženske smo v povprečju tiste, ki bolj (včasih še preveč) skrbimo za vse in vsakogar, ki ga prepoznavamo kot člana ožjega plemena. Ta skrb potem zlahka preraste v nadzorovanje bivšega moža, ali je otroke, ko so bili pri njem, nahranil z dovolj velikim deležem zelenjave. Morda pa jim daje ta oče nekaj, kar je mnogo pomembnejše od brokolija in korenja. Morda je bil ‘nemogoč’ partner, a ostaja ljubeč oče, ki jim je sposoben dati nekaj super popotnice za življenje. Seveda, lahko tudi ni dober oče – lahko je grob, odsoten, odvisnik. V tem primeru gre skorajda vsaka ženska skozi fazo »Zakaj sem izbrala takega človeka za očeta svojih otrok?« Ta faza lahko traja leta. Me pa delujemo tako, da na to pogledamo drugače, in to čim prej. Z odprtostjo in radovednostjo. Kdo ve, zakaj si ga izbrala. In tudi on je izbral tebe, mimogrede. Včasih nehote igramo vlogo Vsemogočnega, ko da smo za vse odgovorne me. Pa nam ni treba. Lahko odložimo ta bič in se nehamo trpinčiti. Naša energija je prav zdaj potrebna drugje.

Marsikatera mama pravi: »Ostati moram močna zaradi otrok, čeprav se mi para srce. Ko pade noč, se mi ulijejo solze.« Tako ravnanje pa skriva nekatere pasti. Dolgoročno se občutkom ne da izogniti, in čeprav mame v želji, da bi zaščitile otroke, skušajo narediti kar največ, otroci vse čutijo, tudi če vsega ne vidijo.

Mamam, ki otrokom ne govorijo grdo o očetu – in se tudi ne pretvarjajo, kako čudovit se jim zdi, čeprav so njihovi občutki prav nasprotni – takim mamam vsa čast. (In takim očetom tudi, jasno.) Otroci to čutijo in mamina trdnost jih pomirja. Otroci čutijo ‘vse’. In ravno zato ni nič narobe, če nas vidijo jokati, se bati, se jeziti. Ključno pa je, da jih s tem ne prestrašimo; da vidijo, da naša čustva niso močnejša od nas, da prevzemamo odgovornost zanje in da damo tem čustvom besede. »Zdajle sem žalostna in se moram zjokati, potem pa mi bo odleglo in bova …« »Uh, malo me je že strah, ampak to je samo strah, prav kmalu ga bom postavila v kot, naj mi da mir in lepo počaka tam.« Naj vidijo, da nam je s temi čutenji dovolj udobno, da si jih privoščimo, in ne da si ona privoščijo nas. Kakšen zgled je to za življenje! Pa kar naprej jim ga lahko dajemo!

Če ste sredi procesa razhajanja, ali pa ste že dlje časa ločene, vendar v sebi čutite, da razhoda še niste prebolele in bi si želele v varnem okolju strokovno vodene delavnice podeliti svoja čutenja s preostalimi udeleženkami, ki so na različnih točkah tega potovanja, ob tem pa odložiti marsikatero breme, lepo vabljene na delavnico za ženske v procesu razhajanja Ločitev – začetek novega življenja, ki jo vodi Jana Lavtižar, holistična psihoterapevtka.

Prijavite se lahko prek prijavnega obrazca (kjer so dostopne še dodatne informacije, lahko pa tudi pokličete na 040 523 787) do zapolnitve prostih mest.

Avtor: Petra Petravič; Foto: canva.com