Ko se najstnice z agresivnim vedenjem razvrednotijo na objekt zabave sovrstnikov

Nedolgo tega se je na medmrežju se je pojavil posnetek, ki prikazuje izsek iz življenja najstnikov. Mladih deklet in fantov. Najverjetneje celo sovrstnikov. In če smo povsem iskreni, se je vsakemu staršu, ki ga je videl, pa čeprav samo za trenutek, za tisto kratko sekundo, tako ali drugače, v srce prikradel strah in takoj zatem vprašanje “Kaj če je na posnetku tudi moj otrok? Kaj če je bil/a tudi on/a tam?”

Podobe pripovedujejo realnost izjemne moči in bolečine, ki jo v sebi nosi agresija. Prikazujejo pa tudi podobo razvrednotenja in reduciranja osebe na nivo objekta namenjenega zabavi drugih.

Čeprav si najverjetneje težko predstavljamo, da bi bila dekleta zmožna agresivnega vedenja, saj tovrstno vedenje pogosto pripisujemo fantom, izkušnja kaže, da temu še zdaleč ni tako. In čeprav naj bi po mnenju tujih strokovnjakov agresija deklet ne bila novodoben pojav, saj je le ta vedno obstajala, kar se je spremenilo je zgolj smer. Povedano drugače, včasih so dekleta agresijo usmerjala vase, danes jo usmerjajo tudi navzven.

O agresivnem vedenju deklet smo se pogovarjali z Lili Kodelja, zakonsko in družinsko terapevtko iz ŠRC Domžale, enota Domžale. Kot iztočnico za premislek smo vzeli izjemno odmeven dogodek, ki nam ponuja sliko o dogajanju, ki se je tako ali drugače, na takšen ali drugačen način, dotaknil vsakogar, ki ga je videl, zanj slišal ali celo bral. Gre za pretep mladih deklet, ki so ga s telefoni snemali mladi, sovrstniki, morebiti celo sošolci, ki so se ob tem izjemno zabavali in z različnimi gestami dogajanje podpihovali in spodbujali. Tako rekoč navijali. Kot bi bili v areni in bi se pred njihovimi očmi odvijal boj, v katerem je že zdavnaj zmanjkalo besed. Improvizirana arena, v kateri sta se znašli dekleti, kateri skušata na fizičen način sporočiti tisto nekaj, za kar je v določenem trenutku najverjetneje preprosto zmanjkalo besed. Ostali pa v krogu, kot bi bili izza nevidne ograje, z gestami in vzkliki, z navijanjem iz distance, na svoj način pri pretepu tudi sodelujejo.

Prizor je resnično brutalen, brez vsakršnega dostojanstva in prikazuje izjemno brezčutnost, žalost in brezup. V središču pa dekleti, ki se borita za kanček pozornosti na način, da sebe povsem razvrednotita in reducirata na goli objekt namenjen zabavi ostalih. Človek ostane kar brez besed.

Na medmrežju je bil odziv na dogodek izjemen. In čeprav gre za dogodek z agresivno vsebino, kjer je poleg verbalnega prisotno tudi fizično nasilje, me preseneča odziv, ki so ga imeli številni. V komentarjih je bilo zaznati veliko agresivnih postopanj z izjemno jasnimi opazkami in oznakami. Žaljivkami. Kot bi bila v odraslih prisotna neverjetna agresija, ki samo čaka trenutek, da se bo lahko izrazila. In potem nas preseneča, da se mladi vedejo agresivno?

Nasilje in tovrstna dejanja, ki so se zgodila, so nedopustna. Vsekakor velja poudariti, da je ob tem potrebna ničelna toleranca do vsakršnega nasilja. Ob tem se mi poraja vprašanje: “Kakšen zgled smo mi odrasli našim otrokom?”

Otroci se reagiranja naučijo v primarnih družinah, ob mami in očetu. Gledajo, opazujejo in seveda sčasoma ponotranjijo način reagiranja na določeno situacijo. Lahko se naučijo, da se določen konflikt reši z nasiljem. Nasilje pa ima več obrazov. Lahko gre za fizično, verbalno ali psihično.

Predno se lotimo »pametovanja« mladim o tem, kako naj reagirajo in kaj bi bilo PRAV da naredijo, bi bilo smiselno najprej opazovati sebe. Ste se kdaj opazovali v vaših reakcijah? Kako na stvari reagirate? Kako reagirate v določenih situacijah oz. še boljše, kakšne so vaše reakcije, ko so ob vas prisotni različni ljudje? Namreč, naši odzivi in vedenje se spreminja. Je drugačno in odvisno od številnih faktorjev. Ali smo v družbi sodelavcev, morda v pomembni družbi, kjer se bomo zagotovo odzvali drugače, kot če bo ob nas naša družina, partner, otroci.

Kaj se zgodi, ko najstniki pridejo in sporočajo, da se dogaja medvrstniško nasilje? Na žalost ob tovrstnih dogodkih izjemno redko doživijo, da bi si nekdo vzel čas in poskušal zadevo rešiti, se o situaciji in dogodku pogovoriti. Pogosto je prisotna prevelika toleranca in prelaganje odgovornosti drug na drugega.

V zgoraj opisanem primeru se je agresija pokazala navzven, kaj pa v primerih, ko nekateri najstniki agresijo obrnejo navznoter in si ne upajo povedati, sporočiti, kaj se v njih dogaja? Izidi so v tovrstnih primerih lahko tudi tragični.

Ne smemo dovoliti, da postane agresija in tovrstni dogodki edini trenutek, ko otroke opazimo, ko jih vidimo in slišimo. Prisluhnimo jim. Poslušajmo jih.

Prepričana sem, da se je dogodek na določen način dotaknil vsakega, ki je zanj slišal, videl ali o njemu bral. Koliko staršev se je ob tem po tihem vprašalo, kje je bil tisti trenutek njihov otrok in ali je morebiti tudi on tam? Tam nekje med ostalimi? Kaj nam to pove? Koliko starši zares poznajo svoje otroke?

Zelo iluzorno je, če mislimo, da poznamo svoje otroke v smislu: «Moj/a pa že ni tak/a.« Ali pa:« Moj/a tega ne bi naredil/a.« Pa jih res poznamo? Dejstvo je, da ne poznamo svojih otrok. Otrok doma pokaže en obraz, ko odide in se obrne, ima naš otrok drug obraz.

Karkoli se dogaja okoli nas, v nas prebudi ogromno strahu in mnogo vprašanj. Otroci se agresivnih odzivov niso naučili sedaj, v obdobju mladostništva. Empatije, sočutja se otrok uči že od malega. Vse to se razvija preko odnosa. Kako starša pristopita do otroka? Ali mu v stiski še bolj prebudita občutke krivde, s čimer v otroku narašča občutek nerazumevanja, neslišanosti in pa jeze, ali pristopita nasprotno, ga potolažita?

Na terapiji starši večkrat izpostavijo, da jih je otrok udaril, brcnil (govorimo o predšolskem otroku), kasneje, ko so že najstniki, pa starši sporočajo, da jih žali, nanje tudi vpije in je agresiven.

Tipičen primer je obdobje grizenja. Veliko tega se dogaja v vrtcu, v skupini. Otroku je potrebno sporočiti, da tak način ni OK in mu pokazati način, kako lahko drugače izrazi svojo stisko oz. pri malčkih poiskati način, ki ga bo umiril. Vse to se začne že pri predšolskih otrocih in se tak način reagiranja prenese tudi na druge odnose.

Nujno in vedno je potrebno otroku sporočiti, da je tak način nedopusten. Tak način vzgoje in pogovora se začneta že v predšolskem obdobju.

Zakaj nas je strah otroku odločno sporočiti besedo NE! Tega ne dovolim! Sporočiti na način, kjer je v naših besedah moč slišati in občutiti razumevanje :«Razumem, da si jezen, ampak na tak način se ne moreva pogovarjati.«

Pojavili pa so se tudi spodbudnejši komentarji, kjer je bil fokus na vprašanju, “Kaj smo pri naših otrocih spregledali, česa nismo videli in kako smo lahko dopustili, da smo prišli tako daleč?” To so vprašanja, ki v sebi nosijo izjemno upanje. In čeprav časa ne moremo zavrteti nazaj, lahko danes naredimo marsikaj za boljši jutri.

Najprej moramo začeti pri sebi. Dokler se bo širila agresija in agresivni odzivi s strani odraslih, toliko več bo tega pri otrocih. Saj vidijo nas in spremljajo naše ravnanje. Ob tem pa pomislijo: če tako naredita moja starša, potem je to »prav«.

Otroci se učijo od nas odraslih. Opazujejo nas v odnosih, ki jih imamo do nas samih, do drugih, bližnjih. Lahko jim govorimo, naj bodo prijazni, spoštljivi in kako naj umirjeno izražajo jezo, nato pa nas vidijo, kako kričimo, se posmehujemo, sramotimo. Kakšno sporočilo jim dajemo? Kakšno sporočilo dobijo od nas, odraslih? Da je to vedenje sprejemljivo.

Mi odrasli smo prevajalci otrokove notranjosti.

Ampak poudarjam, v kolikor želimo, da nas otrok sliši in upošteva meje, moramo najprej mi slišati in upoštevati ter SPOŠTOVATI njega.

Ko pride do takih dejanj, si je potrebno vzeti čas in se pogovoriti. Pogovoriti na način, da se prisluhne vpletenima stranema, da se razvije občutek apatičnosti in sočutja z vživljanjem v situacijo. “Kako bi se ti počutil? Kako bi lahko drugače to naredil? Kaj si želel s tem sporočiti?”

Naj zaključim z mislijo: »Mladi živijo ponoči, ker jih podnevi nihče ne potrebuje.« (Umberto Galimberti)

Avtor: Petra Petravič; Foto: canva.com

 

Tagi