Dr. Nina Krajnik: ”Če ni mišljenja pri otrocih, ga tudi pri odraslih verjetno ne bo”

Nina Krajnik je doktorica filozofije in pionirka lacanovske psihoanalize v Sloveniji. V vrtcu Moravče trenutno vodi projekt ”Filozofijo v vrtce!”. Tega privilegija sta do sedaj deležni dve skupini otrok, starih 5–6 let, pri katerih si, kot pravi, želi prebuditi predvsem ”željo za samostojnim in pogumnim mišljenjem”.

Kaj Vas je prepričalo, da bi majhni otroci bili že filozofi?

Izkušnje z njimi. Veliko se srečujem z otroki, ki si postavljajo povsem filozofska vprašanja. Sprašujejo se o smislu, o svetu, o sebi. To mi je sila simpatično in me že od nekdaj navdušuje. Je pa močan vtis name zagotovo imel način, ki sem ga spoznala med svojim študijem v Parizu, kjer so že zelo majhni otroci spoznavali filozofska imena prek pravljic; na primer Aristotela prek njegovih idej o prijateljstvu, sreči in tako dalje.

Filozofija je tudi ”mati vseh modrosti”, pa vendar ne prinaša odgovorov iz leksikonov. Odgovori na filozofska vprašanja so plod naših premislekov. Kaj je osnovna naloga filozofa, ko se sreča z otroki?

V prvi vrsti to, da imajo otroci v njem zaveznika in zaupanje, da lahko povedo, kar mislijo. Da si to pravzaprav želijo. Pomembno je, da se otrokom ne vsiljuje svojih stališč, ampak da se jih navduši za neko idejo; da se prižge iskro. Da se jim da sporočilo, da je njihovo razmišljanje pomembno in da šteje. To, da si sam v kompleksnih temah preprost in jasen, pa je seveda najtežje.

Ura filozofije za otroke zajema branje zgodbe, ogled slik, zastavljanje vprašanj, razmišljanje in sklepni povzetek. Otroci sami zastavljajo vprašanja in izberejo tista, o katerih želijo razmišljati. Kakšne so izkušnje z otroki iz moravškega vrtca?

Do sedaj so imeli najrajši Platonovo votlino. Zgodba, da so nekateri ljudje vklenjeni v votlini in zato vidijo samo sence, se jim je zdela zelo razburljiva. Zato smo se odločili, da jo bomo tudi odigrali. Na platno smo z diaprojektorjem usmerili svetlobo, da so nastale sence, vmes pa smo odpirali vprašanja: kaj je pravzaprav resnično, kaj pomeni vedeti, kaj je dobro … Brez težav lahko rečem, da so v svojih idejah povsem konkurenčni Platonu (smeh).

Filozofije se drži malček negativen prizvok. Pojasnite na najbolj preprost način, s čim se ukvarja filozofija?

Ko sem otrokom na prvi urici postavila vprašanje, če kdo ve, kaj je filozofija, je petletni filozof takoj vstal s stola in rekel, da je filozofija to, kar je kot v resničnem življenju. Direktno in natančno. Poleg tega pa je bilo pospremljeno še z odlično retoriko. Od takrat je to moja najljubša definicija. Sicer pa je tako, da se poleg filozofije žal tudi resnice pogosto drži negativen prizvok, čeprav to ne bi bilo potrebno.

Kaj je osnovni namen uvajanja filozofije? Kaj otroci pridobijo? Se zaradi ”filozofiranja” bolje orientirajo in bolje živijo v tej hitro razvijajoči se tehnološki družbi?

Osnovni namen je, da razmišljajo. Kot sva se velikokrat pogovarjala s pokojnim kolegom Branimirjem Stojanovićem (psihoanalitik in filozofski pisec, op.a), ki je bil zame vsekakor eden od najbolj pronicljivih avtorjev na tem področju, ljudje redkokdaj razmišljajo. V glavnem nabirajo znanja, da bi potrdili to, kar že vedo, ampak razmišljajo pa ne. In ker ne razmišljajo, se tudi ne sprašujejo o sebi in zato lahko podpirajo pogubne družbene vezi. Seveda v iluziji, da prav s tem delajo nekaj dobrega zase in svet.

Na naši šoli v Moravčah v času devetletke učenci niso med izbirnimi vsebinami izbrali filozofije, čeprav za predmet obstaja učni načrt in tudi učna gradiva. Ali razmišljate o projektu filozofije za učence 7., 8. in 9. razreda?

Ko sem bila še gimnazijka in smo se odločali za izbirne predmete za maturo, sva bila v vsej generaciji samo dva, ki sva izbrala filozofijo. Zato se je potem tudi ni izvajalo. A tega ne obžalujem. Mene je bolj kot poučevanje pravzaprav vedno zanimal filozofski praxis. Zato filozofije za osnovnošolce trenutno ne načrtujem. Vsaj ne v okvirih kurikulumov. Prej sem mnenja, da filozofija najprej sodi v vrtce in moje udejanjanje v zvezi s tem me zelo zelo veseli.

Uvajanje filozofije za otroke je začel ameriški filozof Matthew Lipman že v 70. letih prejšnjega stoletja v ZDA, ko je ugotovil, da študenti nimajo razvite sposobnosti sklepanja. Kako pa je s slovenskimi šolami in filozofijo? Imate vpogled?

V številnih državah je filozofija za otroke povsem običajen standard. Ampak tudi pri nas se lepo razvija. Da bi jo imeli, je potrebno tudi družbeno-kulturno ozračje, ki ljudem priznava, da lahko razmišljajo. Da to ni samo neka dobrohotna pravica, ampak nekaj, kar je zaželjeno; da ne rečem nujno. Če tega razpoloženja ni, je to znak, da se namesto razmišljanja vzpodbuja enoumje. To pa je, saj vemo, vselej v korist ohranjanju obstoječega.
Velik problem, ki ga vidim v slovenskem izobraževalnem sistemu v zvezi s filozofijo, je prav to. V njem pogosto vladajo ljudje, ki naj bi bili filozofi. Dejansko pa so zgolj utrjevalci določenega sistema razmišljanja, ki so udobno adaptirani na mehanizme moči. To je v največji meri povezano z, po mojem mnenju, največjo travmo slovenskega družbenega prostora – to je s tranzicijsko privatizacijo javnih institucij, začenši z izobraževalnim sistemom. To, kar se predstavlja kot javno, dejansko obvladuje mreža ljudi, ki javni izobraževalni sistem razume kot svojo privatno lastnino. Neposredna posledica te privatizacije je, da imate danes v Sloveniji na raznih filozofskih inštitutih in univerzitetnih oddelkih namesto mislecev oportunistične promotorje idologij in vsesplošno mrtvilo brez ljubezni do znanja, brez razmišljanja… Samo cinizem, zajedljivost, vampirjenje javnih sredstev in pogrevanje že neštetokrat prežvečenih idej. Med mnogimi, ki so šli ravno skozi to filozofsko izobraževanje, pa posledično vlada povsem nerazvita sposobnost sklepanja – v glavnem za stvari, ki so dobesedno pred njimi. In prav ta privatizacija je ena izmed njih. No, na srečo obstajajo izjeme in to obeta.

Razvoj katerih zmožnosti otrok in mladih bi postavili na pomembna mesta v vzgojno-izobraževalnem sistemu?

Željo. Željo za odkrivanjem novega. To, da bi bili pogumni v svojem razmišljanju. Da bi bili resnicoljubni, tudi če se zato znajdejo sami proti vsem. To je nekaj, kar je moj izziv tudi v osebnem smislu in nekaj, kar me je pravzaprav vedno vodilo skozi življenje. Pomembno se mi zdi, da se razmišljanje ceni tako v družinskem, kakor tudi v vzgojno-izobraževalnem krogu. Ravno zato je to vprašanje ključno. Če ni mišljenja pri otrocih, ga namreč tudi pri odraslih verjetno ne bo.

Radovedno pričakujemo poročila ob koncu projekta ”Filozofijo v vrtce!” in ugotovitev, ki se nanašajo na otroke iz našega okolja. Želimo si več filozofije, več razmišljanja o življenju, da bi dosegli večjo strpnost v družbi, upoštevali mnenja drugih, z manj zadrege komunicirali med seboj in se dejavno aktivirali kot aktivni državljani. Vso srčnost in vztrajnost na tej poti vam želim, z veliko bero sadov. Hvala za Vaš čas.

Hvala tudi Vam.

Avtorica intervjuja: Bernarda Mal