Z Matjažem Mastnakom o vrtnicah kot delu kulturne dediščine na Slovenskem

Srečanja pod slamniki

Vrtnice obstajajo, odkar obstaja civilizacija. Število sort nenehno raste, okoli 910 jih je letos cvetelo tudi v Arboretumu Volčji Potok. Zakaj veljajo za simbol ljubezni, da so bile pri nas nekdaj del nevestine dote, katere so najpogostejše napake ljubiteljev vrtnic in o vrsti drugih zanimivosti, so obiskovalci Srečanja pod slamniki izvedeli v izčrpnem pogovoru z Matjažem Mastnakom, ki se je izkazal za pravo vrtničarsko enciklopedijo.

Srečanje pod slamniki je v Slamnikarskem muzeju v Domžalah potekalo v sredo, 20. novembra 2019, pogovor z Matjažem Mastnakom, ki poleg službe svetovalca za dendrologijo v Arboretumu Volčji Potok tudi veliko predava, piše knjige in odmevne članke, pa je vodila Cveta Zalokar. Lansko leto je Mastnak na Srečanju pod slamniki predstavil družino Souvan, letos pa je bila tema vrtnice. Predstavljene so bile zanimivosti o razvoju gojenja vrtnic na Slovenskem od srednjega veka naprej, kar je gost večera podkrepil z slikovno prezentacijo na projekcijsko platno.  Pogovor se je začel  s kraljevsko uredbo, ki je predpisala sajenje gartrož na naših tleh. V nadaljevanju so se pomudili pri vrtnici iz najstarejše trubadurske pesmi v slovenščini, postali pri opisu prve zbirke vrtnic in prvih botaničnih ilustracijah pri nas, pregledali, kako se bere zgodovina vrtnic s slik iz zbirke Narodne galerije ter osvetlili, kako so se mrtvim Burbonom na Kostanjevici nad Gorico pridružila žive burbonke.

Pošta Slovenije je leta 2017 v vsakoletni seriji priložnostnih poštnih znamk »Rastlinstvo« izdala štiri znamke z motivi vrtnic – izbrane so bile takšne, ki so odigrale za našo zgodovino ali hortikulturo znamenito vlogo. Izid znamk pa je imel poseben pomen, saj je junija  2017 Slovenija gostila regionalni kongres Svetovne zveze društev ljubiteljev vrtnic. Na treh znamkah v polah po 25 znamk so prikazane lekarniška roža, snežniška gartroža in rumena Banksina vrtnica. Na znamki v bloku pa je upodobljena vrtnica ‘Prešeren’, prva uradno registrirana sorta, nastala na slovenskih tleh.

V pogovoru so obiskovalci srečanja izvedeli, da so šipki kot divja rastlina znani po vsej Evropi, Aziji in Severni Ameriki, a od šipkov do vrtnice je bilo treba narediti korak. Človek je vedno imel željo narediti nekaj, česar ni v naravi. In prva vrtnica, ki je bila po svojem videzu dvakrat večja od naravnih šipkov, je bila vzgojena pred okoli 3000 leti nekje na Bližnjem vzhodu. Vse od tedaj je bila vloga vrtnic v naši zgodovini kultna in prav zaradi te svoje vpetosti v neskončne zgodbe zgodovine in dediščine so Matjaža Mastnaka  vrtnice tako pritegnile. Virov za raziskovanje je  veliko, od starih zapisov do slik, predvsem pa je treba ljudi veliko spraševati.

Na Slovenskem je bila ena od posebnosti, da so marsikje neveste z domačega vrta na ženinov vrt kot del dote prinesle tudi rožni grmiček. In zgodbe o tem se prenašajo iz generacije v generacijo. Pametno je, da se ljudje pri svojih starih mamah pozanimajo, kaj jim na vrtu sploh raste in od kod so vrtnice prišle. Vrtnice so pomemben del kulturne in narodne zgodovine.  Marsikje jim še danes rečejo gartrože ali gautrože, kar izvira iz nemške besede Gartenrose. Pravzaprav je bila nekdaj ‘roža’ sinonim za vrtnico, od tu tudi poimenovanje rožnik za mesec junij, ko so vrtnice v najlepšem cvetju, in tudi za rožno olje. Nihče namreč ne reče vrtnično olje. Vrtnica še vedno velja za rožo ljubezni, prestiža in razkošja. Roža ljubezni je zato, ker je bila prvotno to cvet Afrodite, Rimljani pa so to prenesli na svojo Venero. Ko je prišlo krščanstvo, so bile vrtnice zaradi navezanosti na te prejšnje kulte praktično izgnane iz javnosti, Marija je bila namreč povsem drugačen lik kot mesena Venera. Del zgodovine je bila vrtnica zato prisotna le kot roža zdravja, šele kasneje je spet kot Marijina roža počasi prešla nazaj v ljudsko rabo.

Botaniki ločijo vrste od sort. Če govorimo o vrstah, govorimo o divjih šipkih, teh pa je dvesto ali tudi nekoliko več. Od teh jih je bilo kot vir za sodobno gojene vrtnice uporabljenih le okoli deset. Kar pa se tiče gojenih oblik, jih je na desettisoče. Ampak velika večina jih je že davno propadlih. Ko pridejo nove in lepše, se morajo stare umakniti. Vzgoja vrtnic je tudi gospodarska dejavnost, kar pomeni, da na trg prihajajo vedno nove sorte.

Za konec enkratnega večera, v katerem so obiskovalci izvedeli vse o zgodovini vrtnic, je Matjaž Mastnak na vprašanje, kaj mora vedeti vsak ljubitelj vrtnic dejal, da je prva stvar, ki je pomembna, je ta, da je vrtnice treba saditi na sončne in prevetrene dele vrta: »Pomembno je tudi, da jih posadimo v spočito zemljo. Kjer je ena vrtnica umrla, na isto mesto več let ne smemo posaditi nove, saj ne bo uspevala. Tretje pravilo pa je, da čudeže dela motika. Vrtnica, ki je okopana, bo mnogo bolj zdrava kot tista, ki se nekje v senci druži s plevelom. Narobe je, ker jih ljudje pogosto premalo obrezujejo. Predvsem ženske so včasih preveč rahločutne in se spomladi bojijo poprijeti za vrtnarske škarje. Vrtnica, ki ni porezana, se slabo obnavlja. Z dobro rezjo pa jo lahko res dolgo časa ohranimo v dobri kondiciji. Kako to narediti, se je najbolj poučiti na kakšni delavnici. Vrtnice res potrebujejo naš čas. In s tem ljubezen, kot radi rečemo. Treba jih je negovati, okopavati, rezati … pa tudi le opazovati, saj nam bodo same povedale, kaj jim najbolj ustreza. A ni res, da se z njimi ukvarjajo le upokojenci. Vse več je mladih, ki jih načrtno umeščajo v svoje vrtove. Obstajajo namreč tudi sorte, ki jih lahko obrežemo le enkrat letno in cvetijo brez škropljenja, zato se lahko mirno odpravimo tudi na dopust.«

Avtor: Miro Pivar; Foto, video: Miro Pivar

Komentarji uporabnikov
Tagi