Z Lidijo Bašič Jančar o nasilju za štirimi stenami, ki mu je treba reči odločno NE ter o partnerskem odnosu

Z Lidijo Bašič Jančar, zakonsko in družinsko terapevtko in vodjo enote Študijsko-raziskovalnega centra za družino v Domžalah, smo se pogovarjali o predvidenih predavanjih v okviru ŠOLE ZA DRUŽINO, projektom, ki se že tretjo leto izvaja na območju Domžal. Projekt sofinancira Občina Domžale.

V letošnjem letu se obetata še dve predavanji, prvo 7. 10., z naslovom: »Nasilju odločno NE«, ter drugo 18. 11., ki bo posvečen partnerskemu odnosu. Obe predavanj bosta v prostorih Centra za mlade Domžale (Ljubljanska 58, Domžale), ob 18.uri. Zanimalo nas je, na čem bo poudarek omenjenih predavanj, komu so predavanja namenjena in zakaj je potrebno dobiti širši vpogled v ponujeni tematiki.

O nasilju se čedalje več govori, pa vendar vemo, da se za štirimi stenami še vedno dogaja. Kaj želite slušateljem sporočiti na predavanju »Nasilju odločno NE«?

Želela bi se dotakniti vzrokov, ki starše pripeljejo do tega, da otroka udarijo, ozmerjajo, kaznujejo. Če samo dajemo nasvete ali jim vzbujamo krivdo ob tem, ne naredimo nič. Potrebno se je zazreti v svoje vzorce in najti sočutje najprej do sebe, šele nato lahko razumemo, kako krivično je nasilje do otrok. Nasilje ne sodi v nobene odnose: ne starševske, ne v partnerske, prijateljske, službene. Nasilje vedno rodi nasilje in dokazano je, da starši, ki kaznujejo, pretepajo ali so kako drugače nasilni, so nasilje doživljali v svojih primarnih družinah. Dejstvo je tudi, da so posledice nasilja dolgoročno obremenilne, segajo tako na fizično, kot tudi psihično raven. Ker se nasilje do otrok še vedno tolerira in se ga dostikrat razume kot vzgojni ukrep, se prenaša iz generacije v generacijo. Najprej je čisto na zavestni ravni potrebno sprejeti odločitev za ničeno toleranco.

Konflikt, jeza, nasilje, vzgojni ukrepi … dostikrat se ti pojmi mečejo v isti koš. Kako te pojme razumeti in jih razmejiti?

Težava je v tem, da ljudje jezo dostikrat enačijo/jo opravičujejo z nasiljem. Jeza je popolnoma naravni odziv na krivico in se vzbudi takrat, ko se moramo postaviti zase, za svoje koristi in pravice. Brez jeze bi bili brez energije, sčasoma depresivni in zamorjeni. Če se sproti jezimo, sebi in svojemu telesu delamo uslugo. Ker je bila jeza dostikrat opredeljena kot negativno čustvo, so se ljudje naučili se ne-jeziti. Nabiranje neizražene jeze v človeku povzroči izbruh v neprimernih situacijah na ljudi, ki s to jezo nimajo kaj dosti. Vpitje, povzdigovanje glasu, sramotenje, poniževanje, nespoštovanje, loputanje in podobno je nasilje in ne jezenje. Konflikti so potrebni in so normalen del vsakega odnosa. Brez njih ne gre, saj sta v odnosu dve različni osebi, ki se ne moreta vedno strinjati. Pomembno pa je, kako reagiramo v konfliktnih situacijah, kako si zmoremo povedati različna mnenja in kaj se zgodi po konfliktu. Ignoriranje in prezir sta skrajni obliki psihičnega nasilja. Vzgojo in nasilje metati v isti koš je skrajno nedopustno. Prav žalostno je, če se moramo spraševati ali je nasilje del vzgoje ali ne. Seveda ni in da se starši odzivajo nasilno, je vedno težava v starših.

V mesecu oktobru je vsako leto en teden posvečen otrokom, t.i. Teden otroka. Verjetno ste prav zato izbrali datum za predavanje v tem tednu. Zakaj je govoriti o starševskih temah tako pomembno?

Tako je, prvi teden v oktobru je Teden otroka in je vseslovenski projekt (temelječ na svetovnem dnevu otroka) namenjen prav tematikam, ki se dotikajo otrok in starševstva. Prav je, da takrat zavestno govorimo in se posvečamo temam, kot so vzgoja in dobrobit otrok. Odrasli, torej starši, učitelji, vzgojitelji, trenerji smo odgovorni, da se imajo otroci lepo, da se počutijo sprejete, spoštovane in da pripadajo. Če vzamemo vzgojo kot izziv in kot življenjsko poslanstvo, kjer se bomo kot starši veliko naučili, lahko v tem »poklicu« zares uživamo. Verjamem pa, da marsikateremu staršu ni lahko, ko se sooča z težkimi čutenji ob otroku, ko so nemočni, jezni, razočarani, itd. Z vsebinami na temo starševstva tako ljudje dobijo občutek, da se v starševstvu poraja vedno nova priložnost, ko lahko narediš drugače in boljše, ter da ni potrebno biti idealen starš. Ko starši razumejo svoje vzgibe in vzorce ravnanja z otroki, lahko odreagirajo drugače. To pa je tisto, kar obljublja boljše odnose.

Partnerstvo, večno zanimiva in hkrati težka tema. Kaj zakonce/partnerje najbolj zanima oz. se jih dotakne na vaših predavanjih?

Ponavadi jim odleže, ko spregovorim o tem, da so vse krize, nesoglasja in konflikti normalen del odnosa in da brez tega ne gre. Pomembno je, da stvari ne ostajajo in jih ne pometajo pod preprogo. Ko pride kriza je to lahko čisto dober znak, da se odnos po eni strani poglablja, po drugi pa kaže na to, da je potrebno poiskati drugačen način komuniciranja, funkcioniranja. Brez pravega pogovora izhod iz krize ni mogoč.

Na predavanjih se vedno dotaknemo vzrokov, ki oblikujejo zadovoljujoč in srečen partnerski odnos ter kaj vodi v ločevanje in kateri vzorci uničujejo odnos. Bistveno je, da se v odnosu razvijamo sami kot osebe in skrbimo zato, da se odnosu namenja dovolj pozornosti, časa, aktivnosti. Predvsem pa je pomembna vera v to, da odnos ostane kljub preprekam, padcem in da je takrat pravzaprav potencial za največjo rast. Zanimivo je, da je skoraj vedno po predavanjih ljudem žal, da teh vsebin ne ponudimo na primer na Šoli za starše (v času nosečnosti), saj bi jim bilo na ta način kasneje dosti lažje.

Zakaj največkrat pride do nerazumevanja, konfliktov in odtujenosti v partnerskem odnosu?

Ker si želimo, da bi drugi poskrbel za nas, zadovoljil naše potrebe in želje. Iskanje vzrokov za težave v drugi osebi je pogubno, saj smo za svoja čutenja in vedenja odgovorni sami. Sprva je potrebno raziskati svoj notranji svet, svoja hrepenenja, neizpolnjene potrebe, ki žal niso bile v otroštvu zadovoljene, šele nato lahko razumemo, da drugi tega enostavno ne more narediti za nas. Lahko nam pomaga tako, da nas v bolečini, strahu in žalosti ter krivici razume in stoji ob strani v predelavi teh občutkov. To je stik, povezanost in vpliva na dolgoročnost v odnosih. Razočaranja v odnosih pa so vedno stvar nerealnih pričakovanj. Pa poslušamo se premalo, hitro pademo v svojo zgodbo. Zato je potrebno preverjati ali partner v tem trenutku zares doživlja to, kar mi vidimo ali mislimo, da doživlja. Predvidevanja nam prinesejo samo razočaranje in občutek nerazumevanja.

Dandanes so precej pogoste sestavljene družine, ločeni partnerji, ki si ustvarjajo nove družine, se ponovno odločijo za otroke… ločitve so pogoste in hkrati težke. Na kaj je tukaj potrebno biti pozoren?

Vsaka izkušnja novega odnosa zahteva nove prilagoditve, vsak naslednji odnos je zahtevnejši, sestavljene družine so še bolj specifične. Pretekle izkušnje se ponavljajo, če jih ne predelamo. Kar opažam v svoji praksi je to, da je glavna težava novih odnosov strah pred ponovno izgubo in so navzklic temu partnerji pripravljeni storiti vse za drugega, se prilagoditi do skrajnosti, dostikrat tudi na račun otrok. Prilagajanje vodi v izgubo sebe, to pa je glavni korak v smeri razdora. Nihče si ne želi imeti ob sebi osebe, ki nima hrbtenice in se ne zna izraziti, se razjeziti, četudi s tem tvega odnos. Brez tega ne bo nikdar zares vedel, koliko odnos vzdrži.

Za konec še, komu so predavanja namenjena in kje se prijavijo?

Predavanja so namenjena vsem, ki jih te tematike zanimajo, še posebej staršem, partnerjem ter posameznikom, učiteljem, vzgojiteljem. Prijavijo se na kontakt Centra za mlade Domžale (info@czm-domzale.si ali 040/255-568).

Miha Ulčar; Foto: Adriana, Mesec maj

 

Tagi