Z Borisom Čokom v svet pozabljenega staroverstva in o tehnikah suhe gradnje kamnitega kraškega sveta

Srečanja pod slamniki

Po lanskoletnem izjemno dobro obiskanem in sprejetem pogovoru, na katerem je Bori Čok predstavil staroversko tradicijo Krasa, so v sredo, 20. marca 2091, na Srečanju pod slamniki v Slamnikarskem muzeju ponovno gostili tega znanega ljubiteljskega igralca in turističnega vodnika, predvsem pa zbiralca ljudskega izročila ter preučevalca kulturne krajine.

Na tokratnem Srečanju pod slamniki, ki ga je vodila Cveta Zalokar, nas je Boris Čok, varuh staroverske dediščine svojih kraških prednikov popeljal v svet pozabljenega staroverstva, ki je povezano s prihodom Pomladi in Vesne. V drugem delu pa nam je gost predstavil tehnike suhe zidne gradnje kamnitega kraškega sveta, ki je na seznam Unescove dediščine človeštva.

V uvodu sta se sogovornika dotaknila spomladanskega enakonočja, ki je nastopil ravno na dan pogovora. Gost je obrazložil, da so bili naši predniki po dolgi zimi v težkem pričakovanju, da se končno rešijo tega mrzlega in temnega obdobja, prav zaradi tega so pripravili več domačih obredov, nekaterih se spomni še tudi sam. Z obredi so pokazali kako doživljajo naravo, saj so bili povezani z naravo, soncem in vsem dogajanjem v naravi. Zelo malo je pristnega še ohranjenega. Naši predniki so spoštovali naravo in imeli občutek do narave.

Eden izmed obredov, ki ga danes poznamo kot praznovanje božiča, je bil ta, da so na ognjišču naredili čok. To je bila počastitev malega boga, sonca, ki je takrat začel pridobivati na moči. V nadaljevanju so sledili obredi kajenja z leseno gobo in posušenim žajblom ter rožmarinom. Pokurili so tudi staro neuporabno pohištvo, s pepelom pa so nato posuli vrt in okolico hiše. Pepel je pomenilo neke vrste gnojilo, kar je tudi bilo. Eden izmed obredov odganjanja zime je bil tako imenovani pust. Pust pomeni, da narava ni več živa. Sam je še sodeloval v takšnem obredu – pravem pristnem pustnem obredu, ki pa se ga danes praktične ne praznuje več tako, kot so ga včasih, saj se poudarja komercializacija, pa tudi sama vsebina pusta ni več enaka prvotni.

V drugem delu pogovora nam je gost predstavil tehnike suhe zidne gradnje kamnitega kraškega sveta, ki je na seznam Unescove dediščine človeštva. Boris je leta 2010 izdela tri tematsko vodene poti v okolici Lokve. Znanje gradnje kamnitih suhih zidov pa je pridobil s pomočjo svojega očeta in izročila pastirjev kot samouk. Gre za ohranjanje prvotne tehnike gradnje na Krasu – zlaganje kamna s precej spretnosti in truda, rezultat pa so bili zidovi, ki so označevali mejo posesti, ogrado za pašo, zaslon za burjo, obrambo pred požari in podobno, obenem pa so z odstranitvijo kamna na plodni, očiščeni prsti ustvarili pogoje za vrt ali njivo. To znanje sedaj prenašajo na mlajše generacije.

Po besedah gosta so bili predniki zaradi sestave kraškega sveta primorani to narediti, da so si zagotovili preživetje. Da so si naredili rodovitna polja, vrtove in pašnike, so morali pobrati in odstraniti kamenje. Le-tega pa so potem koristno uporabili, pri gradnji kamnitih suhih zidov, ki so imeli različne funkcije. Z zlaganjem kamna brez malte so si Kraševci poleg zidov zgradili še hiške za zaklon in shrambo, kale, apnenice, ledenice, vodne zbiralnike, oklepe oziroma »šape« vodnjakov in kamnita znamenja.

Zanimiv pogovor z Borisom Čokom, si lahko ogledate v zgornjem videu.

Avtor: Miha Ulčar; Foto, video: Miha Ulčar

Komentarji uporabnikov
Tagi