Vsi imamo svojo »korona izkušnjo« #ostanemdoma

Na začetku tedna je Iris Mulej na svojem Instagram profilu zapisala zanimivo razmišljanje o tem, da so razlike med nami, kako doživljamo ta »korona čas«. Ker jo spremljam na Instagram profilu že nekaj časa sem to na njenem primeru opazila tudi sama – s svojim zaročencem sedaj živi v Budvi, Črni gori. Večino časa preživi doma, ker ima dva majhna otroka. Njeni storyji so tako že mesce polni takšnih vsebin kot jih danes objavlja veliko izmed nas – posnetki otrok, ko si z njimi dopoldne, ker niso v vrtcu. Posnetki zdrave in zelo dobre hrane, ki jo pripravljamo sami, ker imamo čas in so restavracije zaprte. Posnetki, kako kavico pijemo z družino na lastni terasi, ker pač prijateljev ne smemo videti. Posnetki urejanja okolice doma in stanovanja – Iris se je nedolgo nazaj preselila v to hišo. Posnetki stvari, ki jih kupi po spletu iz Slovenije – mi tudi sedaj več kupujemo po spletu in gledamo na to, da so produkti bolj kakovostni, morda celo narejeni v Sloveniji. Njeno življenje se torej ni veliko spremenilo. Seveda so tudi določene spremembe, ki jih tudi jaz opazim kot zunanja opazovalka – ni kavic s prijateljicami, ni romantičnih večerij z zaročencem in ni nakupovanja po trgovinah. Vendar gre to za manjši del vsakodnevnega življenja. Sama je zapisala, da se zaveda, da nimajo vsi te sreče lepega življenja v času korone (hiša, ljubezen, družina, finančna stabilnost). Tudi jaz sem o tem razmišljala vsakič, ko sem pisala moje kolumne.

Kako posamezniki doživljamo ta čas? Nekaj malega sem o tem pisala že v tretjem tednu, ko sem omenila osebne izkušnje posameznikov. O tem, da preprosto ni samoumevno, da imamo internet, hrano, stanovanje,… Dejansko karkoli želiš v teh časih napisati, da »velja za nas«, se vprašaš – kdo je ta »nas«, kdo smo »mi«? Smo to tisti, ki delamo od doma? Tisti na čakanju? So prodajalci, ki delajo nadure in so izpostavljeni tveganjem (predvsem trgovine s prehrano) in so prodajalci, ki so zaradi zaprtja trgovin trenutno doma. So gostinci, ki so zaprli vrata in čakajo, in so gostinci, ki delajo nore ure in ne dohitijo povpraševanja po dostavi na dom. So spletne strani z dostavo hrane, ki ne uspejo slediti povpraševanju – in ne govorim o trgovskih verigah, temveč manjših lokalnih prodajalnah. Tudi vrhunski kuharji so našli rešitve, tako lahko na dom dobite gastronomski paket Ane Franko. So zdravstveni delavci, ki delajo nadure in so izpostavljeni okužbi? Ali pa so to zasebni zobozdravniki, ki so prav tako doma? Razlike med nami so trenutno velike, pa saj so navsezadnje vedno, mar ne? Gre se za to, da imamo skupno izkušnjo – cel svet ima skupno izkušnjo tega virusa in vseh posledic. Vendar, kako vse to vpliva na nas, na naša življenja – tu so velike razlike med nami. Odvisno od tega, kaj delamo, smo sami doma, kje živimo, naših financ… Moj krog ljudi na Instagramu res veliko peče, telovadi in hodi po lokalnih potkah. Vendar je to moj krog ljudi. Verjamem, da ima vsak svojo korona izkušnjo, korona zgodbo. Vsako življenje je zgodba zase. Kot sem že večkrat rekla, mi je izjemno zanimiv ta čas in kako vplivajo spremembe na nas. Zanimajo me tisti dejavniki, ki vseeno te naše zgodbe povezujejo, da zgledajo podobne – delo na domu, pomanjkanje socialnega življenja, iskanje smisla … Malce v hecu pravim, da smo se družboslovci naveličali preučevati že obrabljena družbena področja raziskovanja, sedaj se nam je v par tednih nabralo toliko materiala, toliko zanimivih stvari za raziskovanje in preučevanje naših odzivov ter sprememb, da se počutimo kot v Disneylandu.

V tem tednu sem predvsem razmišljala o delu na domu. Po eni strani me zanimajo spremembe danes. Zdijo se mi zanimivi primeri videoposnetkov, ki prikazujejo pomembne poslovneže v srajci sredi sestanka preko video klica, ki poteka od doma. Gospod profesionalno nekaj razlaga, potem pa v sobo vkoraka njegov otrok, ki komaj zna hoditi in kliče »ati, ati…«. Pride še drug otrok, nato pa še žena. Pravi kaos, ki ne priteče našemu »normalnemu« dojemanju profesionalnosti. Vendar mi je ravno to najbolj zanimivo – to naše dojemanje »normalnosti«. Zapisala sem, da je korona virus razkril našo iluzijo o trdnosti sveta, v katerem živimo. Prizor, kot sem ga opisala, razkrije še eno iluzijo. Iluzijo o ločevanju poslovnega in zasebnega. O tem, da profesionalnega direktorja vidimo zgolj kot direktorja. Spodobnega, odločnega, morda celo brez čustvenega v dobrem smislu. Ali vi vidite svojega šefa kot očeta, ki pusti sestanek in se posveti svojemu otroku? Kaj pričakujemo v taki situaciji? Profesionalni odnos, da nadaljuje s sestankom in se ne pustit zmotiti? Ali človeško reakcijo očeta, da vzame svojega sina v naročje? Sama verjamem v drugo. Delo od doma je popolnoma zabrisalo to mejo poslovnega – zasebnega, ki je še obstajala za vse tiste, ki so hodili v službo v poslovne prostore. V zadnjih letih, morda lahko govorimo že desetletjih, se je po svetu že razmahnilo t.i. »freelancer-stvo« (dobesedni prevod bi bil morda svobodnjak, dejansko pa terminu najbolj ustreza prevod samozaposlen). To poteka v veliki večini od doma. Vplivneži prav tako ne delajo klasično v poslovnih prostorih, temveč od doma oziroma na drugi lokaciji. Obstaja še mnogo drugih primerov, vendar je v slovenskem prostoru večina ljudi še vedno navajena na delo v pisarnah oziroma poslovnih prostorih v vnaprej točno določenem urniku. In za to skupino ljudi je bila sprememba trenutno največja. Za tiste, ki delajo drugače – kot zgoraj omenjena vplivnica Iris, sprememba ni tako velika. Ugibam, da je za to skupino ljudi največja sprememba zaprtje šol in vrtcev. Za vse tiste izmed nas, ki pa smo vajeni dela v poslovnih prostorov, me še bolj kot to, kako se s tem soočamo danes, zanima kaj bo v prihodnosti. Verjamem, da ravno iz tega še najbolj izhaja to naše dojemanje »ko bo tega konec« – v smislu, da mislimo, da smo v nekem vmesnem obdobju, ki se bo končalo in se bodo naša življenja vrnila nazaj v svoje tirnice. Tirnice pisarniškega dela od 7.00 do 15.00 ali od 9.00 do 17.00. O tem, da konca ne bo, sem že pisala. Ni stare realnosti, ni nove realnosti. Stvari se pač spreminjajo. Ampak, kako se bodo spremenile? Bomo res vsi šli nazaj v pisarne? Pogovarjala sem se z domžalskim podjetnikom, ki že načrtuje, da bodo v prihodnosti njegovi sodelavci delali tri dni v pisarni in dva dni od doma. Da za danes zaključim, sem se odločila, da bom naslednjič pisala o delu doma. Zanima me, kako bi vsaj delno delo od doma vplivalo na družbo, na svet? Na primer – koliko bo prometnih zamaškov, če bo naša mobilnost v službo manjša za dva dni na teden? Koliko parkirišč bomo potrebovali? Koliko manj poslovnih oblačil? Bomo bolj sproščeni, če bomo dodatna dva dneva kljub delu lahko spali dlje in se ne bomo soočali s stresom na poti v službo zaradi gneče? Bo nesreč manj?

Spremembe. Tako močno se jih otepamo. Ko sem o tem razmišljala, sem slišala, da je nekaj padlo. Cvet moje prelepe orhideje je padel na tla. Pogledala sem jo – še dva cvetova se sicer držita rože, vendar že uvenela. Tako pač je. Orhideja se ne sekira s tem, da cvetovi gredo. Jaz se veliko bolj, čeprav dobro vem, da bo hitro ponovno zacvetela. Tudi drevesa vsako leto izgubijo prav vse listje. In znova zraste… spremembo so. Sprejeti jih moramo. Vzeti najboljše v dani situaciji, ko pa v prihodnosti pride do sprememb se z njimi spopasti. Zanima me, in zelo vesela bi bila vašega odziva na vprašanje – kaj si želite? Ste morda ugotovili, da ste doma bolj produktivni? Ob predpostavki, da so otroci v šolah in vrtcih. Ter da je možnost pavze tudi na kavi v bližnjem lokalu, seveda. Ali pa komaj čakate vrnitev na delovno mesto? Vaša razmišljanja mi lahko posredujete na Facebook, Instagram ali pa preko elektronskega naslova ajda.vodlan@outlook.com

Lep vikend vam želim, ostanite zdravi in pogumno.

Avtorica: Ajda Vodlan (Ajda piše)