V ŽIVO ob 23.45: Prenos polnočnice iz cerkve Marijinega rojstva na Homcu

Obhajamo sveti večer, ko se po običaju pri skupni večerji zbere vsa družina. Še pred tem se okrasi božično drevesce, postavi jaslice, pokropi in s kadilom pokadi stanovanje. Po tradiciji nato sledi še polnočnica, na kateri se verniki spominjajo Kristusovega rojstva. Njegovo rojstvo bodo s polnočnicami obeležili skorajda v vseh slovenskih cerkvah, tudi v cerkvi Marijinega rojstva na Homcu, od koder bomo polnočnico v živo prenašali na našem portalu ter tudi na naših družabnih omrežjih.

Polnočnice imajo vedno poseben čar. Že ime pove, da se slovesna maša prične ob polnoči, na njej pa se slavi rojstva Jezusa Kristusa. Po tradiciji je maša slovesna, z obveznimi božičnimi pesmimi in to je tisto, kar človeka ne pusti ravnodušnega. Zato je prisotnost na takšnem slavju vedno nekaj posebnega, človeka pa obogati in mu vlije novih moči.

Za vse, ki se letošnje polnočnice ne boste mogli udeležiti, bomo na našem portalu tudi letos poskrbeli za prenos prenos polnočnice v živo iz cerkve Marijinega rojstva na Homcu, ki jo bo vodil pater Simon Peter Berlec. S prenosom v živo pričnemo že ob 23.45 uri, ko se bo pričel poseben božični program, ki ga bodo pripravile različne skupine, ki delujejo v župniji Homec. Vabljeni k ogledu prenosa! Polnočnico si bo na našem portalu možno ogledati tudi kasneje!

Pater Simon Peter Berlec.

Za uvod v praznike in v polnočnico si preberite božično zgodbo – misel, ki jo je napisal Gašper Mauko, župnijski upravitelj župnije Homec.

Bog obuje naše mokasine 

Živel je mož, ki ni mogel verovati, da je Božji Sin postal človek, eden izmed nas. Ni se hotel pretvarjati, zato ni šel z ženo in otroki k polnočnici. Kmalu zatem, ko je njegova družina odšla v cerkev, je začelo snežiti. Šel je k oknu in si dejal: »Če je že Božič, naj bo vsaj bel.« Ni trajalo dolgo, ko je zaslišal zamolkel ropot. Temu je sledil drugi in za njim še vrsta drugih. Slišalo se je, kot bi nekdo v okna metal snežne kepe. Odpravil se je ven, da bi videl, kaj se je zgodilo. Našel je jato ptic, ki so žalostno ležale na snegu. Ujela jih je snežna nevihta in ko so v obupu iskale zavetje, so zagledale svetlobo in se zaletavale v okno. »Ne morem pustiti, da bi te drobne ptice zmrznile,« si je mislil. »A kako naj jim pomagam?« Spomnil se je na skedenj. »Tu bodo našle toplo zavetje,« je pomislil. Ogrnil si je plašč in se skozi sneg odpravil do skednja. Tja je postavil svetilko, a se ptice niso približale. »Hrana jih bo privabila,« si je dejal. Iz kruhovih drobtinic je izoblikoval nekakšno potko, ki naj bi ptice vodila do skednja, a te niso šle po njej. Zato jih je poskušal nežno z rokami poditi proti skednju, a se je jata razbežala na vse strani. Naposled je mož dejal: »Tujec sem za te ptice. Imajo me za grozeče bitje. O, ko bi le našel način, da bi se jim približal in bi mi zaupale.« Prav v tistem trenutku so zazvonili zvonovi v župnijski cerkvi. Stal je v tišini, ko so zvonovi oznanjali veselo božično novico: »Beseda je meso postala in se naselila med nami« (Jn 1,14). Padel je na kolena v svež sneg in zaihtel: »O, Bog, sedaj razumem, zakaj si moral postati eden izmed nas.«

Freska Jezusovega rojstva na Homcu. (Foto: Toni Iglič)

Če želiš resnično razumeti in priti v stik z ljudmi, moraš iti tja, kjer so, izkusiti njihovo življenje. Bog se nam je približal tam, kjer smo. Privzel je našo človeško naravo. Indijanski pregovor pravi: »Ne govori mi, če prej nisi tri leta hodil v mojih mokasinih.« Bog je nosil naše »mokasine« triintrideset let. Zato nas popolnoma razume; bil nam je v vsem enak, razen v grehu. Apostol Janez v evangeliju zapiše: »Boga ni nikoli nihče videl; edinorojeni Bog, ki biva v Očetovem naročju, nam je razložil« (Jn 1,18). Kar vemo o Bogu, vemo zato, ker nam je to povedal učlovečeni Božji Sin. Izkazal se je kot gospodar življenja, kot modrost, usmiljenje in ljubezen sama. Čeprav neskončen, je hotel srečati najprej preprostega človeka, zato se ni rodil na kraljevem dvoru, ampak iz preprostega judovskega dekleta v neki zakotni vasi Betlehem v družbi koz in ovac. Njegova pozornost se je najprej ustavila pri pastirjih, katerih življenje je bilo vse prej kot lahko in brezskrbno, a so bili le oni dovolj odprtega in nenavezanega srca, da so mogli sprejeti njegov blagoslov. Tudi danes bo božična skrivnost človeka le s težavo nagovorila, če je ne bo sprejel kot »praznik«, torej kot dan, ko izpraznimo svoje srce, misli, dušo vsakdanjih zemeljskih skrbi in želja ter namenimo prostor le Bogu in bližnjim.

Dejstvo, da je Božji Sin privzel človeško telo, pa v sebi nosi še eno simbolično vrednost: da svetost ni povezana samo z duhom in nebesi, ampak tudi s telesom in zemljo. S tem nas opozarja na veliko vrednost človekovega truda, da bi se pošteno prebil skozi utečeno vsakdanje življenje (svetost se namreč meri v »kaosu« realnega življenja). Včasih se mi zdi, da si življenje svetnika predstavljamo zgolj kot zaporedje čudežnih dogodkov in mističnih zamaknjenj, pravzaprav pa je svetost skrita v zavzetem izpolnjevanju dolžnosti običajnega dneva, npr. ko mati z ljubeznijo pripravi kosilo za svojo družino, ko oče vestno opravlja svoj poklic, da vzdržuje domače ognjišče, ko otrok po svojih najboljših močeh izpolnjuje dolžnosti, ki mu jih nalaga šola, ko onemogla stara mama, priklenjena na posteljo daruje svoje trpljenje in molitve za mlade, da bi zmogli ohraniti prave vrednote … vse te in še mnoge druge, so poti svetosti, ki izpolnjujejo človekovo srce, kažejo njegovo zmožnost ljubiti in ga približujejo Bogu.

Dragi bralci, ljudje dobre volje, želim Vam, da bi v teh prazničnih dneh duhovno okrepili svoje duše, v prihajajočem letu pa še bolj zavestno stopili na pot vsakdanje svetosti, pri čemer vas bo nedvomno spremljala bližina Boga, če mu boste le znali odstopiti delček svojega srca, kjer si bo pripravil borne jasli.

Gašper Mauko, župnijski upravitelj

Miha Ulčar; Foto: Domžalec, Toni Iglič; Video: HDV Studio

Komentarji uporabnikov
Tagi