V Društvu Lipa Domžale je prisotna bogata ustvarjalnost seniorjev

Društvo Lipa – Univerza za tretje življenjsko obdobje, letos praznuje 15-letnico. Petnajst let dela, petnajst let borbe za materialno osnovo dela, petnajst let nenehne rasti po vsebini in obsegu. O vsem tem smo se pogovarjali z ustanoviteljico in predsednico Društva Lipa gospo Metko Zupanek.

Metka se je rodila v Mirni Peči na Dolenjskem v tistem obdobju, ko je bilo tam najhuje. Ker ni bilo dela, je njen oče poiskal zaposlitev v jeseniški železarni. Prvih deset let so živeli v kleti, brez vode. Vendar pravi, da je bilo kljub pomanjkanju prijetno, saj ni nikoli manjkalo ljubezni staršev in družinske harmonije. Na Blejski Dobravi, kjer je živela je bilo precej družbenega, kulturnega in športnega življenja. Poseben šport, ki ji je ostal v srcu, je smučanje. Enkrat je na državnem prvenstvu dosegla tudi tretje mesto. Obiskovala je srednjo tehnično usnjarsko šolo v Domžalah. Metka pove, da je bila to najboljša srednja šola te stroke v Sloveniji in Jugoslaviji in zelo dobro poznana tudi v Evropi. Po končani srednji šoli se je poročila, nato pa sta z možem odšla v Ljutomer, kjer si je nabrala dobre strokovne izkušnje v usnjarstvu. Leta 1969 sta se vrnila nazaj v Domžale, kjer se je zaposlila v usnjarski delavnici, ki je spadala pod srednjo šolo in pod tovarno Toko. Kmalu je začela poučevati na usnjarski šoli, kjer se je začela njena pedagoška pot. Leta 1976 so jo povabili na Delavsko univerzo Domžale, kjer je najprej vodila družbeno politično izobraževanje. Marsikomu je z izobraževanjem odprla pot znanja in razgledanosti. Ker je pri svojem delu ugotovila, da za svoje pedagoško delo potrebuje več znanja, se je najprej vpisala v višjo šolo socialne delavce in jo ob delu dokončala. Nato pa je dokončala še višjo pedagoško šolo. Pridobila si je tudi dodatno znanje iz andragogike, ki je prišlo prav pri vodenju Delavske Univerze. Na pobudo občinskega delavca so svoj čas na Delavski univerzi pričeli tudi s šolo za voznike. Tudi sama je naredila inštruktorski izpit, saj jo je to delo veselilo. V življenju ji nikoli ni manjkalo volje in energije, kar se vsekakor vidi pri uspešnem delovanju Društva Lipa.

 Metka  je v društvo prinesla svoje bogato znanje in izkušnje.

Od kje ideja za ustanovitev organizacije, ki bi skrbela za aktivno tretje življenjsko obdobje?

Moje razmišljanje o neki obliki dela, ki bi starejše popeljalo iz osame, na pot, ki bi krepila njihove fizične in umske sposobnosti, je segalo daleč pred ustanovnim občnim zborom Lipe. Takrat še nisem vedela, da kje obstaja kakšna univerza za tretje življenjsko obdobje. Prvi program sem predstavila nekemu odboru SIS za socialno skrbstvo, ki ga je podprlo. Zaradi velikih sprememb v službi so moja razmišljanja o tem malo zamrla. Tam v devetdesetih letih sem navezala stike z ljubljansko Univerzo za tretje življenjsko obdobje in jeseni 1997 je bilo vse pripravljeno za ustanovitev Univerze za tretje življenjsko obdobje v Domžalah, in sicer najprej kot del dejavnosti Delavske univerze Domžale. Kmalu sem spoznala, da profitna dejavnost Delavske univerze in neprofitna dejavnost Lipe ne gresta skupaj. Osamosvojili smo se in se preselili na Kolodvorsko 6.

Kakšni so bili začetki?

Za delo v izobraževalni instituciji je potrebna oprema, strokovni kader, sredstva in še kaj. Tako sva s pokojnim Jernejem Leničem obiskala vse domžalske šole. Veseli sva bila, da smo dobili odpisane šolske mize, stole in še kakšno omaro. Potem smo sami zamenjali zgornjo ploščo miz, prebarvali opraskane kovinske dele, tapecirali stole in še danes koristno uporabljamo to opremo. Glede sredstev za dejavnost gre zahvala gospe Andreji Pogačnik Jarc, Jožici Polanc, Marku Vresk, takratni županji Cveti Zalokar Oražem in najbrž še komu, ki so na seji Občinske skupščine podprli našo vlogo in naš program, sicer s skromnimi sredstvi vnesli v občinski proračun.

S kakšnimi programi ste začeli najprej?

Začeli smo z italijanščino, angleščino in nemščino, umetnostno zgodovino in z neko obliko ustvarjalnega pisanja, ki se pa ni obneslo. Z Zlatko Levstek sva hitro našli skupni jezik in ona je pričela z literarnim krožkom. Naš prvi literarni zbornik JUTR BO SIJALO je izšel že leta 1998. Kulturna dejavnost se je razširila še z likovnim krožkom in kmalu še z pevskim zborom. Na športnem področju je naša častna članica Ela Košir pričela s telovadbo, poleti smo kolesarili, vse leto pa smo na pohodih obiskovali naše sredogorje.

Kako je z vašimi programi danes?

Pravzaprav se temelji našega dela niso spremenili. Osnovna dejavnost je izobraževanje. Druga je kultura, ki je zelo uspešna, nato pa šport in rekreacija (pohodništvo, telovadba, joga, itd.). Tudi tu se veča število udeležencev, zlasti na področju pohodništva.

Koliko vaših članov se udeležuje vaših programov?

V matični knjigi imamo vpisanih 1356 občanov Domžal in okoliških občine, ki so v vsem tem obdobju izkazali interes in hotenje, da v tretjem življenjskem obdobju pridobijo nova znanja. Danes imamo 70 različnih skupin, ki jih obiskuje več kot 700 slušateljev in če k temu dodamo še občasna predavanja in strokovne izlete, se število oblik skupin poveča na 80, udeležencev pa nad 900.

Na katere stvari ste najbolj ponosni?

Zagotovo sem najbolj ponosna na ustvarjalnost seniorjev v Lipi. Tako na ustvarjalnosti na literarnem področju, ustvarjalnosti na likovnem področju, ustvarjalnost pri izdelavi keramičnih izdelkov, ustvarjalnost pri ohranjanju stare dejavnosti klekljanja in seveda izdelovanja punčk iz cunj za Unicef, ki jim pravimo Lipine Špelce.

  

Ustvarjalnost seniorjev je velika.

Ali svoje dosežke predstavljate tudi javnosti?

Moram priznati, da smo zelo ponosni na vse naše dosežke. Tako smo do sedaj vse zbornike, ki smo jih izdali, javno tudi predstavili. Naše članice so za svoja dela prejela številna priznanja na literarnih in likovnih natečajih, kar pomeni da so njihova dela kvalitetna in lepa. Prav tako gospe, ki ustvarjajo v keramičarskem krožku, veliko razstavljajo v Domžalah in okolici. Pred dvema letoma smo pričeli tudi s kljekarskim krožkom, s katerim želimo ohranjati to staro umetnost naših babic. Za ta krožek je kar velik interes med našimi članicami. Imele so tudi že razstavo svojih del v Menačenkovi domačiji.

Od kje ideja za izdelavo punčk iz cunj, ki ste jih poimenovali Lipine Špelce?

V sodelovanju z Univerzo za tretje življenjsko obdobje smo zvedeli, da zelo lepe punčke izdelujejo v Novi Gorici. Nato smo jih obiskali, kjer so nam dali vzorce in napotke, tako da smo nato pričeli z izdelovanjem teh punčk tudi pri nas. Naj dodam, da gre program Unicefa-a. Te punčke se nato prodajo in sredstva gredo za pomoč potrebnim otrokom. Imeli smo že čudovite razstave naših punčk. Na teh razstavah se tudi vidi, da so Slovenci pripravljeni nuditi pomoč otrokom. V zameno za dobrodelnost, jim nato ostane lepo darilo.

    

Lipine Špelce povsod navdušujejo.

Kako je s financiranjem vašega društva?

Finance so vedno problem. Vsako leto se javljamo na raznorazne razpise za dotacije in tudi na razpise za naša literarna dela. Uspelo nam je, da smo na teh razpisih pridobili sredstva iz občine Lukovica, Moravče, Kamnik, Trzina in pa seveda matične Občine Domžale. Največ razumevanja je vsekakor iz naše matične občine.

V torek 6. novembra 2012 bo 17. uri, bo Kulturnem domu Franca Bernika Domžale potekalo jubilejno srečanje ob 15-letnici Društva Lipe. Ob tej priliki bo tudi predstavitev literarno-likovnega zbornika ŠUM JESENI. Gre za trinajstega po vrsti, kar kaže na vašo bogato literarno ustvarjanje!

Resnično smo ponosni na dosežke na tem področju. Trinajsti literarno-likovni zbornik, kaže na našo bogato literarno in likovno ustvarjalnost. Prav tako smo k literarni ustvarjalnosti povabili tudi avtorje iz drugih univerz. Na koncu lahko rečem, da je na tem področju Društvo Lipa vodilna univerza za tretje življenjsko obdobje v Sloveniji.

 

 

Kakšne so vaše želje za naprej?

Najbolj bi bila vesela, če bi taka društva kot je naše, imela zagotovljeno materialno osnovo za delo. Možnost, da je temu tako, vidim v ustanovitvi Medgeneracijskega centra Domžale. Zavedam se, da smo v dobi recesije in da se na vseh področjih zmanjšuje poraba. Vendarle je šla generacija, ki ji pripadam skozi težave vojne, povojnega pomanjkanja in menim, da si zasluži družbeno skrb za zagotavljanje pogojev za kreativna zlata leta.

 

Metki se zahvaljujemo za pogovor in obenem njej in vsem članom čestitamo ob 15-letnici bogatega delovanja njihovega društva. Želimo jim še veliko dosežkov na vseh področjih, s katerimi se ukvarjajo in s katerimi ne bogatijo samo sebe, temveč tudi nas.

Avtor: Miha Ulčar
Komentarji uporabnikov