V Domžalah bo ta vikend potekalo državno srečanje seniorskih pesnikov in pisateljev
Javni sklad RS za kulturne dejavnosti (JSDK) skupaj s svojo domžalsko območno izpostavo ta konec tedna pripravil sklepni del natečaja revije Mentor za starejše avtorice in avtorje, na katerega so selektorji uvrstili 22 od skupno 147 na razpisu sodelujočih avtorjev. S seniorskimi avtoricami in avtorji se bodo družili v soboto, 17. 11., in nedeljo, 18. 11. 2012, v Penzionu Keber v Domžalah.
Revija Mentor je vse sodelujoče avtorje najprej povabila na eno od regijskih srečanj/delavnic, ki so jih gostile območne izpostave Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti v šestih krajih po Sloveniji.
Vsak/a regijski/a selektor/ica je izbral/a besedila od enega do največ štirih avtorjev/ic za novembrsko državno srečanje v Domžalah. Skupaj se jih nabralo kar dvaindvajset, med njimi je štirinajst avtoric in osem avtorjev. Na natečaju so sicer krepko prevladovale avtorice (bilo jih je kar 110, avtorjev pa samo četrtina, 37).
Tudi državno srečanje bo v prvi vrsti izobraževalno, saj bo osrednji del namenjen literarni delavnici Moč besede I. in II., ki jo bo vodil profesor, urednik in prevajalec Miha Mohor. Izbrano literaturo bodo na literarnem večeru predstavili sami avtorji/ice, gost večera bo pesnik, pisatelj in kantavtor Matej Krajnc, za glasbo pa bo poskrbel Trobilni kvartet Glasbene šole Domžale. Izbrani avtorji se bodo v nedeljo dopoldne srečali še z mlado pisateljico, esejistko in kritičarko Gabrielo Babnik.
Ob srečanju bo izšel zbornik V zavetju besed z literarnimi besedili izbranih avtorje/ic in njihovih sopotnikov/sopotnic.
O čem in kako pišejo avtorji/ice v svojih zrelih letih?
Avtorji/ice se lotevajo najrazličnejših tem, od eksistencialnih, zgodovinskih, ljubezenskih do fantastičnih z elementi kriminalke, spregovorijo – včasih sicer s privzdignjenim kazalcem, včasih bolj zrelo, z nevsiljivo modrostjo in trezno – o splošnih človeških vrednotah, razočaranjih nad današnjim svetom, o minljivosti vsega živega, ko »drobne gube rišejo vzdolžne zemljevide« pa tudi o naravi kot pribežališču ali viru navdiha ter o prijateljstvu in veselju, ko bi samo »malo klepetali in reševali svet«.
Včasih so nostalgično zazrti v preteklost, ki je pogosto idealizirana, še posebej, če je prikazana iz otroške perspektive, ali pa razkriva temno preteklost svojih junakov in delitev na dva politična pola med drugo svetovno vojno in po njej, ta pa usodno odseva v današnji čas.
Dotikajo pa se tudi aktualnih družbenopolitičnih razmer, ko »renčanje ni dovolj, prej ali pozneje je potreben ugriz«, stisk sodobnega človeka, spoznanj o neozdravljivi bolezni in drugih tegobah, odhoda v pokoj ali v dom za starostnike, ko gre pogosto za popoln odklop od zunanjega sveta in za ravnodušnost ljudi iz novega okolja, ločitev zakoncev in s tem v zvezi delitev otrok itn.
Seveda je ena od osrednjih tem vseh generacij pišočih, tudi starejših, ljubezen – srečno-nesrečna, pogosto nekje vmes, tudi igrivo erotična pa (samo)ironična, melanholična ali trpka.