Vojna za Slovenijo: Zbirni center za prebežnike, ki je deloval na skrivni lokaciji pod tajnim imenom “Lokvanj”

Letos mineva 30 let od osamosvojitve Slovenije. Tisto obdobje so zaznamovali različni dogodki. Nekatere poznamo, nekateri pa so šli mimo nas, brez da bi se družba zavedala njihovega pomena. Veliko vemo o moči takratne Jugoslovanske ljudske armade in uspešnem zoperstavljanju slovenske Teritorialne obrambe (TO), Milice in slovenske družbe v celoti. Nič pa se ni govorilo in se ne govori o slovenskih fantih, ki so bili takrat na služenju vojaškega roka in so meseca junija in julija 1991 samovoljno in samoiniciativno zapustili enote in ustanove JLA in prebegnili (prestopili) v enote Teritorialne obrambe Republike Slovenije. S tem dejanjem so od znotraj načeli prislovično trdnost in bratsko složnost JLA, saj so ostalim vojakom in starešinam JLA dali jasno vedeti, da se v Sloveniji dogaja nekaj velikega in da oni to podpirajo.

V 55. Območnem štabu za teritorialno obrambo v Domžalah, ki so po vojaški plati pokrivali področje takratnih občin Domžale in Kamnik, so imeli za primer prebega vojakov in častnikov iz JLA predvideno organiziranje Zbirnega centra za prebežnike. V tistem času je bilo na služenju vojaškega roka v enotah JLA iz Kamniške občine 55 nabornikov iz Domžalske pa 91.

Zbirni center je na skrivni lokaciji pod tajnim nazivom “Lokvanj” deloval od 2. do 22. julija 1991 in v njem se je po verificiranem programu izurilo 7 nabornikov iz področja takratne občine Kamnik in 14 iz takratne občine Domžale. Vsi so tudi nadaljevali aktivnosti v enotah TO.

Dogodke o Zbirnem centru za prebežnike “Lokvanj” je podrobno opisal Bojan Končan, upokojeni polkovnik Slovenske vojske, leta 1991 pa namestnik poveljnika 55. ObmŠTO Domžale in odgovoren za delovanje Zbirnega centra. Z Bojanom smo posneli tudi pogovor, ki si ga lahko ogledate v zgornjem videu, prav tako nam je pokazal nekaj dokumentacije in fotografij iz tistega časa.

ZBIRNI CENTER “LOKVANJ”

V drugi polovici meseca maja 1991 smo v 55. Območnem štabu za Teritorialno obrambo Domžale (55. ObmŠTO) dobili nalogo da pripravimo pogoje za delo Zbirnega centra (ZC) za sprejem vojakov, gojencev, aktivnih vojaških oseb in civilnih oseb ter vojakov po pogodbi iz Jugoslovanske ljudske armade, ki bi prostovoljno zapustili enote in zavode Jugoslovanske ljudske armade (JLA) in prestopili v rezervni sestav slovenske Teritorialne obrambe in ki izhajajo iz občin Domžale in Kamnik, kateri sta tvorili 55. ObmŠTO.

Presenetljiva je bila odločitev nadrejenega poveljstva, da je za nalogo organiziranja Zbirnega centra osebno zadolžila načelnike Območnih štabov in zahteva, da se o lokaciji in načinu dela ne seznanja stalna sestava štabov, niti poveljnika.

Posebna pozornost je bila namenjena izboru lokacije: prikritost, nevpadljivost, varnost, več dostopov, možnosti usposabljanja …

55. Območni štab za TO Domžale sta takrat tvorili občina Domžale in Kamnik. Tako ni bilo čudno, da je bila lokacija določena v bližini meje med občinama v neposredni bližini pod vasjo Mala Lašna, sredi gozda na položnem grebenu, dobro zakrita, z dobro pregledno okolico, primerno za obrambo, ter z možnostjo prikritega umika, nad vsemi vodnimi viri in med dvema pomembnima komunikacijama, skozi Črni graben in Tuhinjsko dolino.

Ključno vlogo pri izbiri lokacije sta odigrala s svojimi bogatimi izkušnjami Janez Jarc – Žan in Martin Planko.

O naših aktivnostih smo v primernem obsegu seznanili tudi lokalno skupnost, predvsem prebivalce Male Lašne, čeprav jih z mikrolokacijo tabora nismo seznanjali. Opozorili smo jih, naj zaradi lastne varnosti in varnosti Zbirnega centra nekaj časa ne zahajajo v bližnje gozdove, da bi se izognili neprijetnim srečanjem s stražarji in tudi, da nebi bili obremenjeni z nepotrebnim vedenjem o skrivnosti. Razumeli so naše želje in potrebe, vendar je bil pri njih prisoten tudi strah pred represalijami JLA nad lokalnim prebivalstvom, če bi prišlo do kompromitacije lokacije in naših aktivnosti. Ta strah se je še posebej stopnjeval ob občasnih govoricah o pojavu in diverzijah “četnikov” v Tuhinjski dolini in Črnem grabnu.

Za dejavnost v Zbirnem centru je bil določen kader Pehotne učne čete (PUČ) iz Domžal, ki je bil po mobilizacijskem razvoju Teritorialne obrambe predviden za dopolnilno usposabljanje rezervnega kadra iz popisa v vojnem času. Za poveljnika Zbirnega centra sem s soglasjem poveljnika 55. Območnega štaba stotnika 1. stopnje Marjana Mahniča določil stotnika 1. stopnje Martina Planka zaposlenega na štabu, Pehotni učni četi pa je poveljeval stotnik 1. stopnje, karierni pedagog, strasten gobar in ljubitelj narave Janez Jarc – Žan s Prevoj.

Določen je bil tajni naziv Zbirnega centra “LOKVANJ” in tri javke preko katerih bi se lahko prišlo do ZC.

Kako pomembna je bila ta, pravočasna odločitev o formiranju Zbirnega centra se je izkazalo že drugi, tretji dan agresije, ko smo od Postaje milice in Upravnega organa za ljudsko obrambo pričeli dobivati informacije, da se pri njih javljajo vojaški obvezniki in aktivni pripadniki JLA, ki so zapustili svoje enote in ustanove in so se počutili ogrožene, ne glede na javni poziv slovenske politične garniture. Po evidentiranju in podpisu izjave so jih usmerili k nam na štab.

Ljudje, ki so prostovoljno zapustili JLA in njihove družine so bili pod izjemnim pritiskom, saj so iz enot in zavodov JLA v katerih so delovali, preko pisem, telegramov in telefonski klicev sorodnikom prejemali grožnje po represiji, če se ne vrnejo. Bili je tudi primer, ko so se pripadniki Vojaške policije JLA osebno oglasili na Viru pri svojcih pobeglega vojaka. Zato so v strahu za osebno svobodo pri uradnih inštitucijah poizvedovali, kako se lahko zaščitijo in kako jim lahko pri tem pomagamo. Vsem smo ponudili možnost bivanja v Zbirnem centru, jim zagotavljali varnost in pravno zaščito. Večina je podpisala izjavo o prestopu v sestavo Teritorialne obrambe. Starešine in civilne osebe v službi v JLA so se odločili, da bodo sami poskrbeli za svojo varnost in varnost družin. Skoraj vsi so se kasneje zaposlili v Teritorialni obrambi RS in na MORS.

Večina vojakov na služenju vojaškega roka v enotah JLA iz Domžal in Kamnika, je bila na služenje vojaškega roka napotena na božični dan leta 1990, štirje pa že v septembru istega leta. Tako je bilo junija 1991 v enotah JLA iz Domžal 91 in iz Kamnika 55 nabornikov.

Vojaški obvezniki, ki so bili na služenju vojaškega roka v JLA in so od tam ušli, pa so v celoti pristali na ponujene pogoje odhoda v Zbirni center. Za njih smo zagotovili pogoje za bivanje in usposabljanje v vojaških razmerah.

Z vpoklicanim rezervnim kadrom Pehotne učne čete smo izvajali varovanje centra in vojaško usposabljanje po verificiranem programu. Zdravstveno varstvo je zagotavljal študent četrtega letnika medicine, sedaj uveljavljen pulmolog iz Domžal, za prehrano pa je poskrbel intendantski vod 55. Območnega štaba.

Hrano in ostale potrebščine so od javk do Zbirnega centra tri krat na dan dostavljali vozniki zatemnjenega kombija iz enote.

Trikrat dnevno je na rob gozda pripeljal kombi s hrano, vodo, opremo, pa tudi z novimi varovanci. Do Zbirnega centra je pripeljal šele tretji kombi z javke v Obršah. Voznik, ki je pripeljal do javke, ni vedel kam gre tovor dalje, ker so bili v vaseh okrog Male Lašne, tako v Črnem grabnu, kot tudi v Tuhinjski dolini enote TO. Vso opremo so pripadniki Zbirnega centra prinesli v tabor. Dostavljali smo tudi pitno vodo in vodo za umivanje.

Kontakte z družinami in prijatelji so lahko vzdrževali preko pisem, ki so jih svojci dostavljali na sedež 55. Območnega štaba naslovljene z imenom in priimkom prejemnika ter oznako “Lokvanj”. Vsi so bili seznanjeni, da bo vsebina zaradi njihove varnosti cenzurirana in so s tem tudi soglašali. Kljub temu so bila pisma zelo osebna in čustvena, kar je pomenilo, da so mi zaupali. Pisma namenjena svojcem so le ti po predhodnem telefonskem obvestilu prevzemali na sedežu Območnega štaba. Nemalokrat se je zgodilo, da sta pošta in odgovor prišla do naslovnikov v enem dnevu.

Pripadniki Pehotne učne čete so motivirano poskrbeli za postavitev in varovanje centra, tako da so 3. julija že prespali v taboru.

V tabornem prostoru so bili postavljeni šotori za bivanje, prostor za pouk in čiščenje orožja ter sanitarije. Neposredno zavarovanje so zagotavljali s štirimi stražarskimi mesti. Globinsko varovanje so zagotavljale občasne patrulje. Za primer neposrednega napada sovražnika je bil izdelan načrt obrambe in izmika iz tabora.

Vojaki prebežniki so v Lokvanj prihajali postopno, načelno so bili seznanjeni s pogoji življenja in dela v centru. V Zbirni center so bili prepeljani v zatemnjenih vozilih, tako da niso vedeli na kateri lokaciji se nahajajo.

V civilnih oblekah so med moštvom Zbirnega centra izgledali kot nekakšni ujetniki. Sčasoma so dobili sivo-olivne uniforme TO/JLA, kakršne smo do takrat nosili tudi vsi pripadniki TO, in so se seveda uprli češ: pred to osovraženo uniformo smo bežali, sedaj pa jo bomo spet nosili. Težko so razumeli, da nam je takrat še močno primanjkovalo novih uniform s slovenskim maskirnim vzorcem. Vodstvo Zbirnega centra jim je odgovarjalo in jih poskušalo pomiriti, da ni važna uniforma, važno je prepričanje, pripadnost in srce.

Takoj so pričeli z usposabljanjem. Zaradi varnosti so podnevi v taboru izvajali teoretični del pouka, rokovanje z orožjem in prepotrebno informiranje o razmerah v domovini, ter počivali, vojaško urjenje v taktičnih postopkih pa izvajali v nočnem času. Za fante je bila to razveseljiva novost. Velik poudarek je bil tudi na zgodovini slovenskega naroda.

Dejavnost Zbirnega centra je potekala po predpisanem protokolu, ki je temeljil na verificiranem Planu in programu bojnega usposabljanja in vzgoje učne čete TO. Vodstvo Zbirnega centra je predpisalo Dnevni razpored aktivnosti v taboru, izdelalo dnevne Programe dela, Razpored dežurstva, Načrt zavarovanja in dežurstva, Elaborat straže in ostale predpisane spremljajoče dokumente. Izvajalci pouka so usposabljali po odobrenih opomnikih.

Tako lahko rečemo, da je ob prenehanju delovanja Zbirnega centra Lokvanj odleglo vsem, tako domačinom kot vodstvu Zbirnega centra, še posebej pa vojaškim obveznikom, ki so s svojim pogumnim dejanjem, ko so zapustili enote JLA in s tem dodatno zamajali njeno stabilnost, oddelali svojo obvezo do domovine in se z občutkom varnosti in samozavesti vrnili svojim najbližjim kot izgrajene osebnosti.

V projekt v Zbirnem centru Lokvanj je bilo vključenih 27 pripadnikov Pehotne učne čete TO iz Domžal, vojaški rok pa je odslužilo 17 nabornikov – prebežnikov, čeprav je v času delovanja Zbirnega centra v njem prebivalo 23 nabornikov. Šest jih je iz različnih vzrokov center zapustilo predčasno.

Zbirni center Lokvanj je deloval od 2. do 22. julija 1991. Po tem datumu smo vse fante aktivno vključili v oborožene aktivnosti 55. Območnega štaba Domžale pri varovanju vojaških objektov.

To je bil prvi primer, da so naborniki uradno doslužili in odslužili vojaški rok v inštituciji osamosvojene države Republike Slovenije, kar jim je bilo tudi uradno, ob njihovem odpustu 6. 8. 1991, zapisano v njihove vojaške dokumente.

Na koncu je treba poudariti, da so se ti mladi fantje zatekli k nam vsak s svojo zgodbo, vsak s svojimi izkušnjami, vsak s svojimi strahovi in dilemami. Čeprav niso izstrelili niti enega strela, so s svojim pogumnim dejanjem načeli od znotraj trdnost do takrat mogočne inštitucije kot je bila JLA. Bili so heroji, ki jih nihče ne omenja, saj nikoli niso zahtevali nikakršne pozornosti, niti privilegijev. Svoje herojstvo so pokazali takrat, ko je bilo najbolj potrebno, nakar so se zlili z množico in se ne istovetijo z gostilniškimi “heroji”, ki so bili nekoč-nekje, danes pa “opito” vneto razlagajo o svojih, velikokrat umišljenih junaštvih.

Po osamosvojitvi smo v Zvezi veteranov vojne za Slovenijo nekajkrat (2001, 2002, 2003 in 2004) podali pobudo za dodelitev državnega spominskega priznanja za vse udeležence in akterje Zbirnega centra Lokvanj. V nobenem primeru nismo dobili odgovora niti potrditve, da so ti ljudje zares naredili veliko oz. “nekaj” pri osamosvojitvi države. Nismo uspeli niti s predlogom, da se družinam, ki so varovale skrivnost obstoja in delovanja Zbirnega centra Lokvanj podeli veteransko priznanje “SLOVENSKA DRUŽINA”.

Eden redkih, ki se zaveda pomena tega dejanja je Občina Lukovica z ureditvijo spominskega obeležja v neposredni bližini lokacije Zbirnega centra Lokvanj in vsakoletno slovesnostjo z dvigom zastave ob pomniku v sklopu praznovanja občinskega praznika.

Za ohranitev spomina na ta dogodek so pred leti veterani vojne za Slovenijo, akterji Zbirnega centra Lokvanj poskrbeli sami z izdelavo značke, za katero je idejni osnutek stiliziranega lokvanja izdelal trzinski veteran Jože Cof.

Namesto epiloga:

Arbajter Iztok iz Godiča, Caserman Roman, Jazbinšek Alojz, Kotnik Srečko, Zdovc Damjan, Žibert Peter, Žulič Bojan iz Kamnika, Erčulj Robert iz Lukovice, Gregorinčič Milan iz Duplice, Kepec Roman in Volčini Aleš iz Jarš, Korbar Marko iz Komende, Matjan Janez iz Blagovice, Mihalič Željko iz Stahovice, Mihelič Janko, Podlipnik Tomaž, Turšič Aleš iz Domžal, Ravnikar Janez in Svetlin Peter iz Moravč, Šuštar Boris in Vrhovnik Benjamin iz Mengša, Trdina Ambrož iz Vira in Zupan Simon iz Preserij.

HVALA VAM za pogum in izkazano pripadnost domovini!

Avtor: Bojan Končan

Foto: Arhiv Bojana Končana, Miro Pivar; Video: Miro Pivar

********************************************

Bojan Končan je poklicno vojaško pot začel leta 1979 v Občinskem štabu za teritorialno obrambo Ljubljana Center, nato pa opravljal številne vodstvene dolžnosti v Teritorialni obrambi in Slovenski vojski. Med drugim bil komandant TO občine Domžale, v pripravah na osamosvojitveno vojno leta 1990 bil namestnik pokrajinskega načelnika MSNZ Ljubljana okolica, v osamosvojitveni vojni pa poveljujoči enotam TO v bitki v Trzinu. Pred zaključkom kariere je bil pribočnik Predsednika republike, poklicno pot pa zaključil v vojaški diplomaciji leta 2011 v Beogradu kot slovenski vojaški ataše.