Strmoglavljenje ameriškega bombnika B-17 v času druge svetovne vojne na Veliki planini

T. S. 25. junij, 2024

6.479 6 min. za branje

V maju smo obeležili osemdeseto obletnico strmoglavljenja letala B-17, znanega tudi pod imenom »leteča trdnjava«, na Veliki planini. Na tragičen dogodek opominja obeležje na Mali planini v bližini Jarškega doma.

Posadka desetih mož iz Združenih držav Amerike namenjenih v avstrijski Wöllersdorf je s ciljem bombardiranja vojaško pomembnih ciljev v maju 1944 letela nad našo državo. Šlo je za zavezniško letalo, ameriški bombnik iz druge svetovne vojne, znan pod imenom »leteča trdnjava«. Letalo B-17 ameriških vojaških sil je slovelo kot izredno trdoživo letalo, ki je lahko letelo navkljub težkim poškodbam. Letala so služila predvsem na evropskih bojiščih, uporabljali so jih za bombardiranje vojaške industrije, letališč in drugih strateških ciljev, predvsem na nemško okupiranih območjih. Iz letal so v paketih, ki so jih domačini poimenovali »cigare«, zavezniki metali vojaško opremo in hrano. V t. i. cigarah se je znašlo vse od streliva, detonatorjev, mitraljezov, razstreliva, vžigalne vrvice do vojaške opreme, kot so perilo, uniforme, plašči in celo motorna kolesa. Zavezniki so s paketi oskrbovali partizanske enote na širšem območju Kamnika in delu Štajerske. Partizanom in aktivistom, ki so bili izjemno dobro organizirani, so poleti na pomoč priskočili tudi pastirji na Veliki planini. Opremo so zavezniki iz letal metali ponoči, zato je bilo potrebno pripraviti drva za kurjenje signalnih ognjev s katerimi bi opozorili nase. Celotna koordinacija je bila izredno zahtevna – po vzpostavitvi zveze z zavezniki, je bilo potrebno zanetiti ogenj na vseh kuriščih in skrbeti, da le-ti celotno akcijo niso ugasnili. Ko so zaveznikom s signalnim ognjem razkrili lokacijo, je prostor naprej preletelo izvidniško letalo, nato pa so, ko so se prepričali, da je varno, začeli z odmetavanjem materiala.

Usodni binkoštni ponedeljek

Binkoštni ponedeljek, 29. maja 1944, bo za vedno zapisan v zgodovino kot dan, ko so nemški lovci zadeli zavezniško letalo B-17. V zadnjem delu letala je odjeknila eksplozija, »letečo trdnjavo« je zajel ogenj, člani posadke pa so s padali poskakali iz gorečega letala. Letalo je strmoglavilo na pobočju Velike planine, natančneje na planoti Male planine. Za dva člana posadke, seržanta Sorensena in Adama, se je let končal tragično, pokopana sta bila v neposredni bližini tragične nesreče, po končani vojni pa prekopana in prepeljana v njuno domovino. Eden izmed članov posadke je prisostvoval pokopu svojih dveh rojakov, sam je pristal na Pasjih pečinah in bil nepoškodovan. Še za enega se je zgodba končala srečno, saj so ga našli partizani. Spet drugega člana sta domačina našla po naključju – skrival se je že mesec dni, našli so ga onemoglega in preplašenega, pil je deževnico, v posebnem všitku v hlačah pa je imel nekaj tablet za najnujnejše. Za ograjo na Mali planini pa so opazili hudo poškodovanega letalca. Za uspešen pristanek je bilo očitno prepozno, saj se mu padalo ni povsem odprlo – utrpel je hude poškodbe hrbtenice in nog. V bolnišnici v Kamniški Beli so mu nudili vso oskrbo, ob večerih pa so skupaj z dvema članoma posadke, ki sta v kratkem času popolnoma okrevala, brali iz Biblije. Ponesrečenemu pilotu Ottu H. Hindsu žal ni bilo pomoči, 20. julija 1944 je zaradi hudih poškodb umrl, pokopan je bil ob bolnišnici, tam stoji tudi spominska plošča. Partizani in aktivisti so si močno prizadevali, da preživeli letalci ne bi prišli v roke Nemcem, ki so imeli postojanke v Kamniku in Stranjah, zato se je začelo iskanje vseh preživelih. Dva člana nesrečnega leta so zajeli Nemci in ju odpeljali v vojno ujetništvo.

V času tragičnega dogodka je bil v bližini Janko Urbanc – Olga, član okrožnega odbora in vez med terenom in vojsko. Ko je videl goreče letalo, ki je strmoglavilo, je na konju oddirjal proti prizorišču. Spremljal ga je Jože Pirš – Luka, ki je bil vodja partizanske Lukove bolnice v Kolovcu, kamor bi spravili ranjence, vendar so kasneje ugotovili, da je bolnica v Kamniški Beli bolj priročna, saj je bila bližje. Franc Kregar – Miško iz Kamnika, obveščevalec na področju Brezij, Godiča in Mekinj, je v knjigi Zbogom, Liberty Bell (avtorjev Edi Šelhaus in Janez Žerovc) takole opisal srečanje z enim med članov nesrečne posadke: »Med padalci sem vzel na piko enega, ki mi je bil najbližji, presodil sem, da bo pristal v moji bližini. Vendar ga je veter odnesel nad menoj in pristal je v Pasjih pečinah. Tega moram dobiti, sem si mislil in se spustil v dolino naravnost v Črno in nato v drug hrib proti Pasjim pečinam. Tekel sem, kar sem najhitreje mogel. Ko sem prišel do pečine, sem šel po stezi do Kisovca ter zagledal pod stezo na drevesu padalo, človeka pa nikjer. Iskal sem in si mislil, da je najverjetneje šel proti vrhu Male planine. Šel sem poševno pod steno, ko sem ga naenkrat zagledal, ko se je vzpenjal proti steni. Kako naj ga pokličem, da me bo razumel? Pa sem pričel vpiti, »Tu Titov partizan«, on pa se je potuhnil k tlom in bil čisto pri miru. Čez nekaj trenutkov pa je le oglasil in zavpil »Amerikaniš«. Pomahal sem mu, naj se mi približa. Tudi sam sem mu prišel naproti. Ko sva prišla skupaj, se je prepričal, da sem pravi, partizan, stisnil me je, objel, oba sva bila ganjena in se pozdravljala vsak po svoje. Za naju je bilo to veliko olajšanje. Opazil sem, da ima na ramenih nekak kombinezon, ki sem mu ga potem pomagal nositi. Bil je lep mlad fant, visok in temne polti. Dal sem mu znak, naj mi sledi. Tako sva prišla na Malo planino do letala, ki je še vedno gorelo. Pričeli so se zbirati ljudje, prihajali so partizani, nato pa je prišel še neki letalec, in bil sem priča sreči in zadovoljstvu, da sta se našla skupaj.«

Vrnitev preživelega člana nesrečne posadke

Člana posadke Georgea Bertuzzija, ki je s padalom pristal v vasi Vir pri Podhruški, so zajeli Nemci. Do konca vojne je bil v nemškem ujetništvu, ob koncu vojne pa si je zadal, da bo ponovno obiskal Slovenijo, ko bo le mogoče. Po upokojitvi se je leta 1986 vrnil s svojo ženo Noelle, želel je obiskati kraj, kjer je bil zaprt od 29. maja do 4. julija 1944, a se je spomnil le potočka in hribčka pri neki hiši, morda mlinu. V pismu, ki ga je ob prihodu domov poslal kustosinji kamniškega muzeja Mirini Župančič, je zapisal, da je bil zapor primeren za najtežje kriminalce, z močnimi betonskimi zidovi in rešetkami na oknih. Še z enim letalcem sta bila v zaporu edina vojaka. Spominjal se je tudi dvorišča in jugoslovanskih deklet, ki so ponoči hodila naokoli in na skrivaj prepevala pesmi. Zanimalo ga je, kje je bil lociran zapor in kdo so bila omenjena dekleta, ki so jima s pesmijo krajšala čas. Gospa Mirina Župančič premalo informacij, da bi lahko uspešno prišla do zaključka, kje je stal zapor in kdo so bila pojoča dekleta.

Bombnik B-17 je terjal še dve žrtvi

Razbitine letala pa so po tragičnem strmoglavljenju zahtevale še dve žrtvi. Štiri mlade fante je 11. junija 1944 gnala radovednost in želja po raziskovanju. Fantje so slišali novico o tragični nesreči in želeli so si ogledati kraj nesrečnega dogodka. Plezali so čez razbitine in brskali po ostankih letala, nato sta dva izmed fantov nadaljevala pot proti pastirski bajti na Veliki planini, kjer je pasel stari oče enega izmed njih, dva pa sta ostala pri razbitinah. Kasneje se je po Veliki planini razlegel močan pok, najverjetneje je šlo za neeksplodirano letalsko bombo ali strelivo, fanta, ki sta ostali pri razbitinah pa sta žal podlegla poškodbam.
Razbitine so po Mali planini ležale še tri leta, ostanke je nato pobrala vojska in jih odnesla v dolino, aluminijaste ostanke pa so pobrali domačini – uporabili so jih tudi v kamniški tovarni Titan in iz njih ulivali lavorje, zajemalke, žlice, vratca za peči …

Na planoti Male planine, v bližini Jarškega doma, na mestu, kjer je strmoglavilo letalo, stoji spominsko obeležje v spomin padlim zaveznikom. Na nesrečo je nekoč poleg spominske plošče opominjal še del letala, ki ga pa sedaj, ker ga je verjetno načel zob časa, ni več. Dele letala in fotografije hranijo posamezniki, ostanki »cigar« pa je mogoče še danes videti v posameznih usekih na Veliki planini.

Preskarjev muzej

Pastirska vasica je bila ob koncu druge svetovne vojne v celoti požgana, ohranili sta se samo dve koči na Mali planini. Pastirske koče so v času obnove dobile novejšo, modernejšo podobo, medtem ko je bil pastir Andrej Močnik (Preskarjev Andrej) edini, ki je na pogorišču svojo kočo poleti 1945 obnovil po starih običajih. Preskarjeva bajta je edina koča, ki je ohranila svojo ovalno obliko z odprtim ognjiščem.
Koča nima ne dimnika in ne oken, dim se je kadil ven skozi špranje med »šinkelni«. V sredini bajte se nahaja pastirjeva izba, okoli nje pa je bil prostor za živino. Prostora je bilo dovolj za štiri krave cike. Skalni temelji, ki so obdajali koče, so imenovali »bab’ce«, dolgim lesenim tramovom pa so rekli »vopn’ki«.

Preskarjev Andrej je bil eden izmed tistih iznajdljivih domačinov, ki so ostanke bombnika B-17 koristno porabili. Z železom sestreljene »leteče trdnjave« je utrdil vhodna vrata v kmečko izbo – vrata si lahko še vedno ogledate v Preskarjevem muzeju, kjer boste začutili tudi utrip življenja v preprostejših in skromnejših časih.
Preskarjev muzej je bil leta 2005 razglašen za kulturni spomenik lokalnega pomena, zaščiten je tudi pri Zavodu za spomeniško varstvo Republike Slovenije.