Izjemne zgodbe naše okolice: živahna zgodovina gradu Brdo pri Lukovici

Letos junija je svojo življenjsko pot v 97. letu starosti sklenila Iva Skušek, rojena Kersnik z Brda pri Lukovici. Gospa je bila vnukinja pisatelja Janka Kersnika in je tudi sama 16 let živela na gradu Brdo pri Lukovici vse do leta 1941, ko so njenega očeta, narodno zavednega graščaka Antona Kersnika in vso njegovo družino Nemci izselili v Srbijo. Ko so se Kersniki leta 1945 vrnili domov, dva od sinov in najstarejša hči kot partizani, jih je na Brdu pričakal požgan in izropan dom, saj so leta 1943 partizani grad požgali. Iva Skušek je bila vse do smrti gospa izjemnega spomina in dobre volje. Prav ona je leta 2018 z nami delila spomine na svoje otroštvo, na življenje na gradu Brdo pri Lukovici, na svoje tete in strice, življenje v izgnanstvu in obdobju po vrnitvi iz Srbije. Ob tem nam je pokazala tudi številne fotografije, ki jih je Knjižnici Domžale dovolila digitalizirati in nato objaviti v naši digitalni zgodbi z naslovom Grad Brdo pri Lukovici z okolico: po poteh pisatelja Janka Kersnika. Zgodba je naletela na izjemen odziv. Številne fotografije pričajo o živahnem življenju na prelepem gradu. Objavili smo jo na spletnem portalu Kamra (www.kamra.si), kjer najdete številne zgodbe naše preteklosti iz cele Slovenije. Vabimo vas da si zgodbo preberete na povezavi tukaj.

Hvaležni smo Ivi Skušek za njeno pripravljenost na sodelovanje. Ohranili jo bomo v lepem spominu.

Deljenje zgodb in pisanje o naši zgodovini je z minevanjem še toliko bolj pomembno, saj s tem ohranjamo in obujamo dogodke, na katera smo že povsem pozabili, nekateri pa jih še niti ne poznajo. Naša okolica je prežeta z zanimivi zgodbami in izjemnimi ljudmi. Eden takšnih je bil zagotovo naš pisatelj Janko Kersnik. Občina Lukovica ravno danes 4. septembra obeležuje občinski praznik, saj se je pisatelj rodil na ta dan leta 1852. Kersnikov stari oče po očetovi strani je bil slovenski izobraženec, ugleden in priljubljen gimnazijski profesor Janez Krstnik Kersnik, oče pa sodni uradnik. Materin rod pisatelja izhaja iz kranjsko-nemškega plemstva, nekateri njihovi predniki so bili italijanske krvi. Mladost je zaradi očetovega dela preživljal v Ljubljani, počitnice pa na Brdu pri Lukovici. Zgodaj se je začel zanimati za književnost in pisanje pesmi.

Pisateljski talent se je rodil v Kersniku že na očetovem domu. Podobno kakor je na izjemnega Puškina vplivala njegova varuška Arina Rodionovna, je na Kersnika vplivala rodbinska pestunja Urša Lončar (1795–1889) iz Prevoj, ki je s svojim poznavanjem narodnih pesmi, pravljic, pripovedk, vraž in molitvic vzbujala radovednost v mladem Kersniku. V gimnazijskih letih je imel veliko veselje do knjig, zlasti do leposlovnega beriva.

Zaradi težav z grščino, je dobil inštruktorja Frana Levca, ki ga je uvajal v slovensko književnost in ga spodbujal k pisanju slovenskih in ne nemških pesmi. Zavzemal se je za slovenstvo in imel zato težave z vodstvom šole, ki je bilo nemško usmerjeno. Odpravil se je študirat na Dunaj in kasneje v Gradec, ki je bil bližje domu, saj je imel domotožje. Ves čas je z objavami, podlistki in pismi napadal nemški vladajoči režim.

Letošnje leto je Vlada Republike Slovenije razglasila za leto Josipa Jurčiča, saj mineva 140 let od njegove prerane smrti, zato je prav, da spomnimo na veliko prijateljstvo med Jurčičem in Kersnikom. Srečala sta se leta 1867, ko je bil Janko še dijak, medtem ko je bil Jurčič že literarno uveljavljena osebnost, saj je imel za seboj Jurija Kozjaka, Domna in Desetega brata. Njuno prijateljstvo se je poglabljalo, ko sta se srečevala na Dunaju, največ pri Stritarju. Še bolj se je utrdilo, ko je Jurčič urejeval Slovenski narod in je Kersnik začel pisati feljtone in uvodnike. Kersnik je bil ves čas službovanja in prebivanja v Ljubljani član Jurčičevega omizja. Kersnik je po prerani smrti prijatelja tudi dokončal njegovo delo Rokovnjači. Jurčič je prišel do 11. poglavja, neposredno do odločilnega preobrata. Ostala poglavja je napisal Kersnik. V gradnji je sledil Jurčičevim zapiskom in spominom na osebne pogovore s prijateljem o Rokovnjačih, saj je ta snoval povest leta 1879 prav pri njem na Brdu. Prav tako tudi glede karakterizacije. To mu je bilo olajšano, ker je dobro poznal pokrajino okoli Brda, Kamniške Bistrice in Črnega grabna ter tamkajšnje ljudi, ki jih je med podrobneje spoznal kot notar na Brdu. Tudi slogovno se je Kersnik, kolikor je bilo mogoče prilagodil Jurčiču.

Kersnik je napisal veliko izjemnih del, kot so Jara gospoda, Kmetske slike, Agitator in mnoge druge. Njegovo prvo večje delo povest Na Žerinjah (1876). To delo pomeni napredek za naše slovstvo, saj ga odlikujejo poetični opisi narave in njenega življenja, spretno risanje družbe in družabnih prireditev. Janko Kersnik v nekaterih svojih delih razodeva globoko poznavanje kmečke duše. Odkrival jo je pri poklicnem delu, ko je imel kot notar opraviti s kmečkimi tožbami, ki jih je rodil zlasti pohlep po zemlji in imetju. Kersnik pa je kot realist gledal na kmeta bolj objektivno: v svojih Kmetskih slikah (1882-1891) kmečkega človeka prikazuje z njegovimi vrlinami, a tudi z njegovimi napakami, med katerimi izstopata pohlep in pravdarska strast. V teh povestih in črticah, ki so resnične slike iz življenja, kakršnega je spoznal v svoji bližini, Kersnik slika tudi realno pokrajino, najraje bližnjo in daljno okolico Brda pri Lukovici.

Leta 1877 mu je na Brdu pri Lukovici umrl oče, leto kasneje pa je na gradu postal notarski namestnik in po opravljenem notarskem izpitu tudi notar. Na gradu je imel tudi svojo pisarno. Po poroki je postal lastnik gradu in posestva na Brdu. Rodilo se mu je devet otrok. Bil je zelo politično usmerjen človek, zato ga literatura nikoli ni v celoti zadovoljila. Bil je župan lukoviške občine in liberalni poslanec deželnega zbora. Kakor v književnosti se pisatelj tudi znotraj narodno napredne stranke ni opredelil za radikalno, nepopustljivo strujo v njej, temveč za zmerno in spravljivo politiko.

Leta 1888 je ustanovil prostovoljno gasilsko društvo Brdo. Priskrbel je ročno brizgalno in ves potreben material. Kot ustanovni član je društvu priskrbel brezplačno zemljišče, kupil članom delovne obleke in tudi kar nekaj orodja. Sestavil je tudi pravilnik društva in s tem spodbudil ustanavljanje drugih društev v domačem okolju.

Leta 1895 se je pisatelj pri lovu prehladil, vendar pa se za to ni menil. Jetiko v grlu je pričel zdraviti prepozno. Dve leti kasneje je umrl. Pokopali so ga na pokopališču na Brdu, kjer je bil govorec Ivan Tavčar, njegov politični somišljenik, s katerim se nista vedno ujemala.

Knjižnica Domžale zbira, hrani, arhivira in posreduje številne fotografije, razglednice in drugo domoznansko gradivo. In ravno letos smo se razveselili nove izjemno pomembne in neprecenljive razglednice, ki jo je 2. 8. 1910 Kersnik poslal Ivanu Tavčarju na prelepo Visoko v Poljanski dolini. Poleg pisateljevega, so vidni tudi podpisi njegove žene Lojzke Kersnik in njunih otok.

Vabljeni v knjižnico in k branju naših ostalih digitalnih zgodb iz naše okolice.

Obiščite tudi našo spletno stran: www.knjiznica-domzale.si.

Vse dobro vam želimo,

Kristina Galun, Knjižnica Domžale