11. aprila 1941 je nemška Luftwafe uničila oddajnik Radia Ljubljana v Domžalah

April ni le začetek pomladi, je tudi mesec v katerem se je začela druga svetovna vojna. Ob zori 6. aprila pred 80 leti je več sto nemških bombnikov nad Beogradom začelo 2. svetovno vojno v Jugoslaviji. Napad je bil nepričakovan, saj se je Hitler edinkrat odločil napasti članico svoje vojaške zveze. Sledilo je razkosanje Jugoslavije med več okupatorjev.

Zakaj se je jugoslovanska vlada odločila pristopiti k Trojnemu paktu?

Položaj jugovzhodne Evrope se je močno spremenil, ko se je Nemčija odločila, da bo napadla Sovjetsko zvezo. To je bilo decembra 1940. To vedo danes zgodovinarji, tedaj je bilo to v globoki tajnosti. Nemška diplomacija je pripravo na ta napad začela z velikim pritiskom na države v jugovzhodni Evropi, da se vključijo v politično-vojaško pogodbo, ki jo je septembra 1940 oblikovala z Italijo in Japonsko – t. i. Trojni pakt. Ta ofenziva je trajala nekaj mesecev in z Bolgarijo, Madžarsko ter Romunijo je šlo lažje. Jugoslavija se je izogibala in najpozneje stopila v pakt. Uradno in slovesno 25. marca 1941, ko so pristop podpisali na Dunaju. S tem je prevzela relativno majhne in nedefinirane obveznosti, a se je vključila v interesni krog sil osi.

Kot pravi zgodovinar Damijan Guštin, se je bombardiranje Beograda in nekaterih drugih mest ‒ tudi okolice Ljubljane ‒ zgodilo na cvetno nedeljo, 6. aprila 1941 leta in brez vojne napovedi. Na ozemlju Slovenije so Nemci bombardirali komunikacije in zbirališča kraljeve vojske, ki je ravno izvajala mobilizacijo. Tako je bil pri Domžalah 11. 4. 1941 porušen glavni radijski oddajnik Radia Ljubljana.

V državo so namreč iz vseh strani vdrle vojske Nemčije, Italije, Madžarske, Romunije in Bolgarije. Oddelki nemške vojske so tako 6. aprila že vkorakali v Gornjo Radgono, 8. aprila 1941 v Maribor. V Ljubljano so 11. aprila 1941 brez odpora vkorakala enote italijanske vojske. 12. aprila so Nemci brez odpora zavzeli Beograd, povsem uničen po bombardiranju. V mestu s 370.000 prebivalci je po ocenah umrlo 4000 ljudi. V aprilskem spopadu je bilo po raziskavi zgodovinarja Dragoljuba Živojinovića ubitih 20.000 ljudi, več kot 200.000 vojakov pa je bilo ujetih. S tem se je na ozemlju Jugoslavije začela druga svetovna vojna, ki je zahtevala življenja okoli 1,7 milijona Jugoslovanov.

Zgodovino, pravijo, pišejo zmagovalci, a dejstva o fašizmu, taboriščih smrti in kolaboraciji z okupatorji ostajajo. O njih pričajo spomini preživelih sorodnikov, prenovljene ruševine taborišč, ki so danes v službi »izobraževalnega turizma« in vse bolj redki spomeniki, ki jih imamo tudi v Domžalah. Koliko o njih zares vemo, je druga zgodba, a bi spomin na borke in borce, ki so nam izvojevali svobodo, pravico do uporabe lastnega jezika in obstoj slovenske kulture, moral preživeti vse politične turbulence. Ravno prirejanje zgodovinskih dejstev po volji teh in onih oblastnikov je krivo za to, da se človeštvo iz zgodovine ničesar ne nauči.

Več o tej temi v pogovoru z zgodovinarjem Damijanom Guštinom lahko preberete v intervjuju Ane Svenšek.

Avtorica: Miomira Šegina; Foto: Muzejska zbirka RTV SLO