Sprehod po Plečnikovi dediščini v centru Domžal
Slovenija v letu 2017 zaznamuje 60. obletnico smrti in 145. obletnico rojstva arhitekta Jožeta Plečnika, ki je s Tromostovjem, Narodno in univerzitetno knjižnico, pokopališčem Žale in drugimi monumentalnimi spomeniki ključno oblikoval podobo Ljubljane. V njegovem obsežnem opusu del lahko s ponosom pokažemo nekaj njegove zapuščine tudi v Domžalah in okolici: portal Vrečarjeve hiše in notranje trapezasto stopnišče na Kolodvorski ulici, pevski kor v župnijski cerkvi Marijinega vnebovzetja na Goričici, nagrobnik družine Končan na domžalskem pokopališču, vhod s pergolo Bolharjeve hiše na Usnjarski cesti, Zajčevo znamenje na Ljubljanski cesti, krstilnica s prižnico v župnijski cerkvi sv. Martina v Dobu in Pirnatova vila v Homcu.
Na Ta veseli dan kulture se je v nedeljo, 3. decembra 2017, pred Menačenkovo domačijo v Domžalah zbralo dvajset obiskovalcev, ki jim je mar za kulturo. Čeravno je bila ura enajst dopoldne, ko marsikdo že pripravlja družinsko kosilo, se je kar lepo število udeležencev podalo na pot po Plečnikovi dediščini v centru Domžal.
Ker so ob letošnjem Plečnikovem letu v Menačenkovi domačiji prejšnji mesec pripravili razstavo o Plečnikovem delovanju na domžalskem, ki bo odprta še do 20. decembra 2017, so si udeleženci ob tej priložnosti ogledali to res enkratno razstavo, zatem pa je sledil organizirani vodeni sprehod po centru Domžal s petimi najpomembnejšimi postajami, ki so povezane z velikim slovenskim arhitektom. Najprej sta vse navzoče pozdravila Katarina Rus Krušelj, vodja muzejske dejavnosti v Menačenkovi domačiji in v Slamnikarskem muzeju ter Roman Kos, zunanji strokovni sodelavec v Slamnikarskem muzeju, zatem pa je sledil odhod izpred Menačenkove domačije do Usnjarske ulice, kjer smo si ogledali Bolharjev vhod s pergolo. V Usnjarski ulici si je namreč Franc Bolhar po načrtih Jožeta Plečnika uredil vrtno pot do hiše. Na šestih betonskih stebrih z jonskimi kapiteli ležita betonski gredi s prav tako betonskimi prečniki. Kovinska vhodna vrata so po načrtih izdelali v Končanovi ključavničarski delavnici.
Bolharjev vhod s pergolo.
Med potjo do Zajčevega znamenja nam je Roman Kos povedal še veliko zanimivosti o prvi elektrarni, o slamnikarskih tovarnah, mimo katerih smo šli. Nekaj jih je še ostalo, nekaj pa so jih porušili in na ruševinah nekdaj ponosa Domžal zazidali betonske »čebelnjake«, v katerih prebivajo ljudje. Šli smo mimo najstarejše Kebrove gostilne v Domžalah ter se ustavili pred Češminovim parkom pri Zajčevem znamenju. Znamenje stoji na Ljubljanski ulici nasproti gostilne Juvan pred vhodom v Češminov park. Zajčevo znamenje je leta 1936 postavil Zajčev oče v zahvalo za sinovo ozdravljenje. Pri zasnovi kapelice in ograje je sodeloval arhitekt Jože Plečnik, izvedbeni načrt pa je delo drugega arhitekta. Na sredini vrtne ograje, ki je bila pred približno desetimi leti v celoti odstranjena, je postavljena dvostranska vitka, nad ograjo segajoča kapelica iz betona, krita z opečnimi korci, s sredinskim kovinskim križem in napisom «Kristusu Kralju tolažniku trpečih«. Napis je na marmornem podstavku. Kapelica je poživljala čelno in vrtno stran Zajčeve hiše, ki pa so jo pred desetletjem podrli. Zemljišče je sedaj sestavni del Češminovega parka.
Zajčevo znamenje v Češminovem parku.
Pot je pohodnike po Plečnikovi dediščini v Domžalah vodila do Kolodvorske ulice, kjer smo si ogledali Vrečarjev portal. V Kolodvorski ulici si je hišo in delavnico postavil Janez Vrečar, rezbarski mojster, mizar, gospodarstvenik, kulturnik in v petih letih 1936-1941 tudi župan Domžal. Ker je bil odličen mojster svoje obrti, je zelo veliko delal za Jožeta Plečnika, zato je ta velikokrat prišel v Domžale. Poleg portala s tremi stebri smo si ogledali tudi po Plečnikovih nasvetih izdelano zanimivo leseno stopnišče znotraj hiše, ki ga je izdelal mojster Vrečar. Ogled nam je omogočil lastnik g. Jesenko.
Vrečarjev portal na Kolodvorski ulici.
Pot nas je vodila naprej mimo Kulturnega doma Franca Bernika, kjer smo si ogledali prvo posojilnico v Domžalah, zatem pa se podali proti zgornjemu pokopališču pred cerkev Marije vnebovzete v Domžalah, kjer nam je Roman povedal nekaj zgodovine o cerkvi, Končanovem nagrobniku ter o dodelavi kora v Domžalski cerkvi. Odrasli skavti so nas pri cerkvi počastili z vročim čajem in kuhančkom, zatem pa smo si ogledali kor. Za kor v cerkvi Marije Vnebovzete je leta 1951 župnik Matija Tomc prosil Jožeta Plečnika za načrte obnove in povečave kora, ki je bil v zelo slabem stanju. Arhitekt Jože Plečnik je kor podaljšal do oken. Ograja je sestavljena iz lesenih arhitravov, ki posnemajo kamnite detajle. Pod vrhom jo zaključujejo pentlje, pogosto uporabljen Plečnikov motiv. Sledi je ogled še Končanovega nagrobnik na zgornjem starem pokopališču za cerkvijo. Tudi kovaški mojster Franc Končan in njegov sin Franc sta veliko delala in sodelovala z arhitektom Jožetom Plečnikom. Končanova grobnica z železnim kovanim nagrobnikom, izdelanem po načrtih Jožeta Plečnika (Plečnik naj bi izdelal celo pet različic), je na vzhodni strani ob zidu na starem domžalskem pokopališču.
Končanov nagrobnik na starem domžalskem pokopališču.
Podali smo se naprej in tik pred Menačenkovo domačijo stoji Končanova ključavničarska delavnica. Ustavili smo se na dvorišču. Franc Končan se je leta 1910 izučil poklica v očetovi delavnici, ki je bila v takratni Šolski ulici v Domžalah. Leta 1924 se je osamosvojil in odprl delavnico na današnji Cankarjevi ulici. S kvalitetno izdelavo zahtevanih izdelkov in s priporočili pasarja Alojza Pirnata in rezbarja Janeza Vrečarja je kmalu začel delati tudi za arhitekta Plečnika. To so bila Okovja za vrata, lestenci, stenske luči, mreže-gavtra za okna, vrata, ograje, spomenike, svečnike, itd. Po njem je ključavničarsko tradicijo nadaljeval njegov sin Franc. Vsak si lahko ogleda zanimivo kovano ograjo in vhodna vrata na dvorišče. Enkraten je bil občutek iti po poti od vhodnih vrat do delavnice vedoč, da je to pot neštetokrat prehodil tudi Jože Plečnik.
Odlično vodeni ogled po razstavi in Plečnikovi poti je trajalo približno dve uri. Prilagojeno je bilo različnim generacijam udeležencev, na žalost pa mladih, kot po navadi, ni bilo. Poleg Plečnikove dediščine smo spoznali tudi slamnikarske tovarne, pa dela kiparja Antona Lobode, tako da je bil ta pohod res prava poslastica za ljubitelje domžalske preteklosti. Ugotovljeno je bilo, da bi bilo primerno točke na poti označiti z železnimi ali medeninastimi tablicami z napisi, kaj ta točka predstavlja in kratek opis točke. Pa malo bolje bo potrebno poskrbeti za to dediščino, ki jo še imamo v Domžalah.
