Po sledi starih zapiskov: Zgodba o homškem samostanu

Pred mnogimi leti sem iz J. W. Valvasorjeve knjige Die Ehre des Hertzogthums Crain (Slava vojvodine Kranjske) prebral marsikaj zanimivega … tudi tisto pripoved o samostanu (knjiga XI.), ki je nekoč baje bil nekje med Homcem in Mengšem, a ga je nato odplaknil val iz nenadoma razlitega kamniškega jezera.

Potem, dosti kasneje, sem v knjigi HOMEC (Anton Mrkun) naletel na isto zgodbo (str. 69). Tedaj sem se tudi spomnil pripovedovanja svojega očeta, da je v tej zgodbi marsikaj čudnega … pravzaprav, da se tu nič ne ujema!

Zatem, spet po kakšnih desetih letih, sem v reviji CARNIOLA, letnik 1914, naletel na spis Enu kratku Semerkaine. (To je pa že tisti spis, ki sem ga omenil v uvodu tega spisa!) Nekdanji homški župnik Mrkun je ta izredni dokument nekje našel; najbrž prav tako po naključju, kot sem jaz njegovega. Takoj me je prešinila misel, da bo ta spis morda razkril vso to skrivnost. Pa – nič!

Potem, spet je minilo nekaj časa, sem pri nekom (zdaj že pokojnem znancu) ugledal silno zanimivo fotografijo (1), in tedaj šele (!) je moje razreševanje te zadeve lahko hitreje steklo.

Če upoštevamo nekdanjo miselnost, so samostan postavili na meji med Mengšem in Homcem, v bližini “točke” po kateri so dosti kasneje (18. st.) potegnili katastrsko mejo. Tisti, ki je o postavitvi odločal, je odločil tako, da je samostan bil na njegovi (mengeški) strani! (1)

S tem smo prišli do prvega sklepa: Če je samostan sploh kdaj bil – je bil ob tej poti!

Je pa zdaj tudi napočil čas, da se soočimo z napako, najavljeno na začetku tega spisa! Ta zgodba je namreč ena sama velika zmota! Lahko bi tudi rekli, da je velika laž ali velika prevara! (Čudno, da tega ni ugotovil že Valvasor!)

V katerem grmu je zajec? – V tem, da nekaj ne more biti uničeno, če sploh še ne obstaja! Podor brega nekdanjega kamniškega jezera, pa ne zaradi udarcev zmaja, (2) ampak zaradi silovitega naliva deževja, (3) se je namreč dogodil že pred našim štetjem , (4) torej že pred krščanstvom, in zato pred nekakšnim krščanskim samostanom! (Prav to je napisal italijanski pater, 27. 8. 1684, v Kamniku!)

Da bi ta zmešnjava bila še bolj nerazvozljiva, je poskrbela tudi sodobna znanost (?!), ki baje ni našla nikakršnih sledov, da bi tu kdaj biló kakšno jezero. (5) Če pa jezera nikoli ni bilo, potem tudi nekakšnega odplavljanja samostana ni biló!

Če to zgodbo zdaj “zaokrožimo” še s tem, da je samostan morda le bil zgrajen (vendar dosti kasneje!), ker se je takšna potreba pokazala, potem naše razmišljanje v tej smeri podkrepi skorajda že v našem času ustanovljena Bratoushna Svetiga Reshniga Teleſsa. (6)

Ta bratovščina na začetku seveda ni bila številna. (Saj se je šele zbirala.) Za začetek pa zadošča stavba iz brun! Le-ta pa je potem z lica Zemlje “izginila” najbrž v požaru. Ljudska vera (lahkovernost), pravzaprav “skreganost” z logiko, pa je za izginotje obdolžila poplavo, ki naj bi se zgodila že v času, ko človeštva sploh še ni bilo! (Omenjen je čas “zmajev”! Širši opis gl. v knjigi Veronika izza pripovedi.)

Pa vendar, ostanimo še naprej popustljivi in nadvse širokogrudni! To, da do danes ni še nihče (?) našel sledov tega samostana, pripišimo okoliščini, da so domačini takrat bili nepismeni, da zato ni nihče nič napisal! (7) Lahko pa študijsko razmišljamo in sklepamo še naprej; npr. o tem, zakaj samostana niso obnovili, če je že bila tolikšna nuja, da so ga zgradili. Homec je namreč bil (tedaj še vedno!) oporišče “poganstva” (zvest veri dedov!), o čemer piše prav v (ustanovni?) listini, omenjeni v spisu Enu kratku Semerkaine.

Če zdaj tu naredimo nekakšen obračun zamude časa s tem raziskovanjem, potem bi ta zgodba o homškem samostanu bilà še ena izmed tistih, ki naj bi jih “dali na led”; do nadaljnega … do trenutka, ko bo (če bo) najdeno še kaj bolj oprijemljivega! So pa izgledi slabi, saj je zemljišče, kjer naj bi samostan po tej zgodbi bil, biló “že stokrat” preorano, in to s težkimi traktorji in zato zelo globoko, veliko pregloboko, pa tudi brez usmiljenja (ljubezni) do zemlje. Za vsakim oranjem se kaže vse več kamenja! Iz nekdanjega polja nam sodobni “poljedelci” delajo – Novo Drnovo! Odkod bo vse bolj številno prebivalstvo dobilo kruh?!

To žalostno razmišljanje naj bo dopolnjeno še s podatki, ki bi kakšnega bodočega “homceloga” morda zanimalo:

Leta 1893 je to “samostansko pot” v bližini sedanje homške žel. postaje “presekala” žel. proga Ljubljana-Kamnik. Prehod preko tirov je bil urejen, potem pa vedno slabše vzdrževan, saj je tudi promet po tej poti vse bolj usihal.

Okrog l. 1955 je bila pot onstran železnice preorana, železniški prehod pa okrog l. 1960 odstranjen. (8)

Mislim, da “usoda” še vedno deluje tako, kot je nekoč (na dolgi rok) … in bo nekako tako, kot je “izginil” samostan, izginilo še marsikaj …

(1) To načelo je možno videti na zelo stari fotografiji. Je iz časa, ko je bilo mengeško polje še povsem prazno! Kapelica stoji na južni strani ceste med Preserjami in Mengšem, na razvodju med rekama Kamniško Bistrico in Pšato oz. na meji med preserskim in mengeškim poljem. Vse kaže, da so kapelice in križi nekdaj služili podobno kot danes obcestne reklamne table.
(2) Več o tem v moji knjigi Veronika izza pripovedi.
(3) V ljudskem govoru: “utrgal se je oblak”
(4) Italijanski menih ga je uvrstil že kar v čas zmajev (Gl. v knjigi Veronika izza pripovedi)
(5) Prof. M. Šifrer. K. Z. 1958, dr. E. Cevc: Veronika z Malega gradu, op. 80.
(6) Pa smo tam! Dokler samostan ni bil narejen (ali pa sploh nikoli narejen?!), je bratovščina bivala v Ljubljani (1689), blizu škofijskega dvorca. (Slava … XXXI. predz. odst.)
(7)Tudi ta primer nas pouči, kako prav je imel G. I. Cezar (←100 ← 40), ki je dejal: »O čemer ni nič (za)pisanega, tisto se ni zgodilo!«
(8) Alfonz Mihelčič, učitelj, nekoč Preserčan, danes star 86 let, je v tistem času gradil hišo v Mengšu. Tole je povedal: »Po tej poti sem iz Kamniške Bistrice pri Rakovem mlinu na Homcu navozil ves gramoz. Vozil sem s konjem (sposojenim), ki je vedno pogledal, koliko je voz naložen. Če se mu je zdelo preveč, ni hotel potegniti; lahko bi ga ubil! Potem, ko sem odmetal nekaj lopat, je pa potegnil!« Mihelčičeva hiša je ob mengeškem “ostanku” te nekdanje ceste. Imenuje se: Kamniška cesta.