Po sledi starih zapiskov: Škrpinov “grad” na Homcu

Biló je spomladi 1943. Bil je to čas nemške okupacije, pa tudi osvobodilnega boja. Imel sem 12 let. Hodil sem v Osnovno šolo na Homcu (tedaj Volkschule). Ko danes razmišljam o tistih dneh, jih vidim grde. Nekaj umazanega, podlega … nas je vsepovsod obdajalo. Vse je šlo nekako narobe! Mislim, da je celo sonce sijalo drugače.

V naravi ljudi je, da se razumemo različno. Že v otroških letih se pokaže, da je bolje, da s kakšnim nimaš nič! Nekaterim se lahko tudi na daleč ogneš … oni pa bodo – kot nesreča – prišli za teboj!
Svetla izjema, vsaj tako je takrat naneslo, je bil Francè Grašič.[1] Najraje sem se pogovarjal z njim. Mislim, da je bil kakšno leto starejši od mene. V našem razredu tedaj sploh nismo bili vsi enake starosti. Celo vsak dan bolj smo bili namešani, kajti eni so "izginjali" (bili izseljeni), drugi pa so prihajali …

Ne vem zakaj, toda Franc je bil redkobeseden. Vedno je bil zamišljen. Nekaj ga je težilo. Najini pogovori so najbrž zato skorajda vedno bili nekakšno modrovanje. Seveda, tistikrat so tudi bili zelo resni časi! Pri marsikateri hiši so bili v hudih škripcih! Najbrž tudi pri Francétu.

Nek dan, bil je meglen, turoben, sem sklenil po pouku iti domov (v Preserje) čez Zajčevo dvorišče, tam, kjer je nekoč bilà trgovinica »Pr´ Maríc« (Poudarek je na i!)[2]. Francè me je dohitel in tedaj sem ga vprašal: »Kje si pa ti domà?« Zamahnil je z roko proti hribu in rekel: »Ni daleč. Tu, zadaj. Pridi, nekaj ti bom pokazal!«

Zavila sva v hrib, šla mimo Tofa na levo in že po dveh hišah prišla na njihovo dvorišče. V hiši je bilo tiho … Oziral sem se naokrog … vzdušje je biló čudno, kot da bi bilà nekje na tujem.

Francè se je medtem že povzpel nekoliko v hrib. Stopil sem za njim. Tu sem zagledal v breg vkopano vdolbino … Takoj se je videlo, da gre za nekakšno zapuščeno shrambo. Polkrožni podboj, strop, stene in tla so bili lepo zidani z majhnimi skalnimi okruški. Vrata pa so manjkala! Prostor je imel kakšnih 100x60x60cm. Bil je prazen.

»To je pa klet od nekdanjega gradú«, reče Francè. »Pozimi je tu topleje, zato sem dajemo repo, kolerabo in take stvari … So si pa prostor ogledovali tudi partizani, če bi se tu dalo kaj skriti, a je preveč vlažno, pa tudi preveč ljudi ve za to jamo …«

Tisti, ki je prvi izbral ta kraj za bivanje, je imel res dober okus. Lega je čudovita. Na varnost pa ni kaj dosti mislil (najbrž ni biló več potrebe za to), saj se je hiša prav dobro videla s poti za takrat pomembno mesto Sthan.[3]

Za to pritlikavo "grajsko klet" je po ustnem izročilu seveda izvedel tudi župnik Anton Mrkun, in jo omenil v svoji knjigi HOMEC, na str. 69: »Ob vznožju hriba med Nožicami in Homcem je stala svoje dni mala graščina, tako imenovani Škrpinov grad. Klet ob pobočju hriba je še ohranjena. Morda je ta mali gradič bil letovišče (villa) Lambergerjev, ki so bili dediči ozir. nasledniki Gallenbergov, mengeških graščakov in ki so ustanovili v njem beneficij za grajskega duhovnika.«

To poročilo je sila ohlapno. Skorajda vse je – domnevanje. Domnevanje, zavisno od tega, kako je napisano, pa je lahko hudo zavajajoče! Poglejmo, s kakšnimi težavami imamo opraviti tukaj!

1. Ob vznožju homškega hriba je svoje dni stala mala graščina, imenovana Škrpinov grad.
Med graščino in gradom je velika razlika! In kaj naj si mislimo pod besedo Škrpinov grad? Zakaj se je ta beseda sploh pojavila? Je pravilno zapisana? (Več o tem sledi.) – Če zdaj nekaj neznank preskočimo, potem bi morda smeli sklepati, da gre za priimek nekoga, ki je ta "grad" dal zgraditi? Ga je morda podedoval, kupil … ali pa karkoli že?! V času Mrkunovega pisànja (1925) tega Škrpinovega "gradu" že dolgo ni bilo več.

2. Ni treba biti gradbeni strokovnjak, pa že vidiš, da stavba, ki je bojda nekdaj bilà tu, ni mogel biti grad, niti gradíč, saj ta mala vzpetinica ne nudi nobene zaščite in gradnja nekakšne utrdbe (čemur so gradovi služili), ne bi bilà smiselna. Tudi naziv graščinica je preimeniten. Najbolj verjetno je, da je tu bilà nekoliko boljša hiša, a prav tako krita s slamo, kot vse druge vaške koče. Kasneje je morda pogorela? Kar je bilo uporabnega (kamenje), je biló porabljeno pri gradnji nove hiše.

3. Najbolj presenetljivo različne pa so lahko današnje predstave o tem, kaj je klet. Ali je za tisti prostorček (bil je dokaj skrbno zidan!) primeren naziv "klet"? (Izvor besede in njen pravi pomen sta bila pretrda oreha za vse dosedanje etimologe. Usekali so mimo!)

Če smo skrajno dobro misleči (morda celo rahlo naivni), ali pa najverjetneje – priliznjeni, potem lahko "oznanjamo", da so lastniki ta prostor imeli poleti za ohladitev mleka, za krajšo hrambo mesa, kdaj pa kdaj tudi za skrivališče raznega drugega živeža, ali česarkoli. Če pa smo odkriti, lahko rečemo, da je lastnike (vse kaže, da je to bilà cerkev) najbolj skrbelo primerno ohlajeno vino.

4. Mnogo vprašanj in odgovorov bi se zvrstilo tudi pri razčlenjevanju priimkov, kot so Lamberger, Gallenberger … ki jih je Mrkun prav tako omenil.[4]. Oba priimka sta videti nemška … pač zato, ker sta ponemčena! So pa takratni okupatorji (najbrž ne vsi) vendarle skušali ohraniti izvorni izgled in pomen besede oz. imena! Pri tem pa – hočeš-nočeš – nujno pride tudi do hudih popačitev! Sicer pa so bilà vsa ta imena (vzdevki) že ob nekakšnem začetku različnega izvora, zato je njihovo predalčkanje po nacionalnosti igračkanje, ne pa resno raziskovanje.

Seveda, tovrstnega lastninjenja besed so polni tudi drugi evropski jeziki; vsi tisti, ki so indoevropskega izvora. Npr.: ilirovenetski bhrg so Nemci "porabili" za berg, pri nas pa za – breg, brežino … In tako je priimek Berger pri nas – Bregar.

V tem smislu je treba ocenjevati tudi priimke Škrpin, Skarpin, Skerpin … Zakaj je ponekod priimek napisan s Š, drugod pa s S? Kaj je bolj pravilno? Kateri priimek je bil vaščanom bolj domač?

Vse oblike besed so nastale iz neke "začetne" osnove. Katere? Ja, najlažje je pograbiti prvo besedo, ki ti pride na misel. A to tako ne gre! V "igro" je treba vzeti vse možnosti … in potem … se nam morda celo posreči, da je ena izmed njih vendarle točna. Začnimo z latinsko besedo scorpio, scorpius, scorpion … (slov.: škorpijon) Tako. Že kar tu se je pokazalo, da je treba v razpravo vključiti tudi šiboletovsko oblikovanje besed. Le-to je celo starejše od siboletovskega! (Gl. tudi v predzadnjem odstavku.) In tako se pokaže, da latinščina ni najstarejši jezik na tem svetu!

V našem jeziku je besed z osnovo škr veliko! Npr.: škarje, šketiti (s škarjami), škripati, škripec, škrt (priimek Skrt), Škrabec (priimek). Pa tudi beseda škrbin (od škrbina)? Prvotna oblika je lahko bilà škapin. (V ruščini pa je škap – omara). Morda je šlo za besedo škopin? (Škôpa je snop lepo urejene slame za pokrivanje hiš.) So pa v tej zvezi še druge besede; npr. škopnik. Morda se je ta Škrpin/Škopin ukvarjal s pripravo škop? Nadalje si tudi lahko mislimo, da je njegov "grad" (hiša) imela prvotno nekakšno škarpo (suhozid).

Obstajajo pa še druge možnosti! V tistem času so namreč v ta prostor pritiskali tudi Italijani. Pravzaprav so oni za to imeli kar papeževo dovoljenje![5] Tako je v tem času (1777) bil v Mengšu župnik Ottavio Amigoni.[6] Škrpin bi zato zlahka nastal od Škarpin. (Ital: scarpa – obuvalo, čevelj …) Je ta Škrpin, nekdanji Homčan, čevlje izdeloval ali pa jih že takrat uvažal iz Italije in jih preprodajal? Seveda, ta vzdevek bi lahko dobil tudi po kakšnih posebnih čevljih … Sicer pa si je ta Škrpin poleg "gradu" najbrž lastil tudi kaj gozdov, njiv … Vendar pa temu ne moremo slediti, saj zemljiške knjige takrat še ni bilo, matičnih knjig pa na Homcu pred l. 1789 tudi ni bilo.[7] Zato lahko razumemo A. Mrkuna, zakaj se ni spustil globlje v preteklost.

V frančiškanskem samostanu v Kamniku so na hodniku table, kjer znalcu ne uide, da so se tu zbirali v tekmi za duše domačinov nemški in italijanski menihi! Med temi tudi neki Skerpin. Toda – v katerem jeziku so "obdelovali" svoje ovčice? Videti je – sodeč po spisku – da so prevagali Nemci.

Priimek Skerpin si je dobro "ogledati" z več plati zato, ker je vzorec siboletovske govorice, ki je zlagoma vse bolj izpodrivala starejšo šiboletovsko obliko. Je pa ta priimek postal tudi ena od sledi nekdanjih posestnikov te homške (izginule) znamenitosti.

Razume se, da tudi tole moje pisànje ostaja ponekod v mejah ugibanja. Kaj več podatkov bo morda komu naklonilo kdaj kakšno "naključje"? Načrtno zastavljeno raziskovanje pa bi se najbrž izkazalo za preveliko tratenje časa.

[1] Po domače Katrežev, s Homca. Po osvoboditvi je odšel prek meje, se nastanil v Kanadi in tam tudi umrl.
[2] Marija Ulčar, po domače Zajčeva, je imela v domači kmečki hiši, ob cesti, nasproti spodnje Marijine kapelice, skromno trgovinico »z mešanim blagom«. Tu je pravzaprav biló (in je še) središče Homca. Nekdanja Zajčeva poslopja na tem prostoru je sin po vojni podrl in zgradil novo, sodobno stanovanjsko hišo.
[3] To ilirovenetsko/slovansko besedo s pomenom stan, je nekdo "prevedel" v nemški Stein (kamen), nek drug "strokovnjak" pa je iz tega naredil sedanje ime Kamnik.
[4] V Preserjah je še pred nedavnim bivala številna družina Lamberšek. Osnova temu vzdevku je ilirovenetska beseda – lambara. Tako se je reklo manjšemu bobnu. Tisti boben, ki ni bil več dober za ta namen, je bil potem rabljen za kaj drugega; npr. za nošenje vode; in tako se je pri nas "pojavil" lamber (lambər) pri Nemcih pa Eimer.
[5] Po papeževem "dekretu" so Nemci imeli pravico evangelizacije Vendov le do Drave! A vendar so Italijane povsod gladko "preplavili".
[6] Le kako se je pogovarjal z župljani? Da je "verski" pouk domačinov potekal ob nenehnem rivalstvu med Italijani in Nemci, se opazi že pri Valvasorjevih zapiskih (1684).
[7] Homec, str. 37.